"Dosežki znanosti so premalo cenjeni."

V središču: intervju s prof. dr. Tamaro Lah Turnšek, direktorico Nacionalnega inštituta za biologijo

datum: 10.01.2018

kategorija: novice

slika_tamara_lah copy

Prof. dr. Tamara Lah Turnšek, dolgoletna direktorica Nacionalnega inštituta za biologijo, je v prvi vrsti človek z izjemno energijo – ne glede na to, ali teče beseda o raziskavah, o politiki, o šolstvu ali o inovacijah, naravnost žari. Čuti se njena zavzetost, njena neomajna predanost in želja, da bi stvari postavila na svoje mesto. Ob začetku leta zaskrbljeno razmišlja zlasti o odločitvi Vlade, da bo v znanost vložila dodatnih zgolj 19 milijonov evrov, potrebovali pa bi jih, po njenih ocenah, kar 150! “Kam vlagaš denar kot država?« se sprašuje. »V socialni mir ali v razvoj?« Prof. dr. Turnšek Lah namreč trdno verjame, da nas v lepši jutri lahko popelje le pospešeno vlaganje v znanost, na raziskavah temelječ razvoj in inovacije. »Te 'formule' so strokovnjakom poznane, našim vladnim strukturam pa še vedno ne! Zato se prepad med hitro in počasno Evropo veča. Mi danes zaostajamo že za počasnimi državami EU.«

Prof. dr. Tamara Lah je redna profesorica za biokemijo in molekularno biologijo, predsednica Sveta za znanost in tehnologijo Republike Slovenije in predsednica Komisije za nacionalne Zoisove nagrade za znanost. Kot pravi zase, se najbolje počuti v vlogi raziskovalke. Strastne, kritične in vizionarske znanstvenice.

 

Vaš življenjepis razgrinja izjemno bogato paleto dolgoletnih raziskovalnih, predavateljskih, mentorskih, direktorskih in političnih izkušenj. V kateri vlogi se oziroma ste se počutili najbolje? Zakaj?
Najbolje se počutim v vlogi znanstvenice. Že od nekdaj sem čutila, da bi rada bila in da bom znanstvenica. Rada pišem članke, rada sem na kongresih, kjer se pogovarjam o znanosti ... Tam se počutim doma.
Nastopam pa tudi v vlogi vodje, direktorice, predsednice komisij, odborov, svetovalnih teles. Tu me ne vodi želja po moči ali osebnem prestižu, temveč vzgib, da stvari uredim tako, kot menim, da je prav. To ni vedno enostavno. Ne moti me, da imajo ljudje nasprotna stališča, moti pa me, da imajo včasih tako absurdne in nerealne poglede na probleme. Položaj vodje mi ravno zaradi tega ni tako všeč kot vloga raziskovalke, kjer je več kreativnosti, več intelektualnih izzivov.
V obeh primerih se krešejo mnenja; razlika pa je v tem, da v znanosti temeljijo na konkretnih argumentih in protiargumentih, v poslovnih zadevah in politiki pa so mnenja pogosto »izvita iz trte«, saj izvirajo iz potrebe po zadovoljevanju lastnega ega.

 

Kako razumete moč? Govorimo lahko tudi o drugačni moči, denimo o moči misli.
Da, moč misli mi je blizu. Razumem jo kot sposobnost, da s svojim pogledom in razmišljanjem prepričaš druge, tako da te razumejo in ti sledijo. Izredno pomembno je biti razumljen – če se namreč ne znaš jasno izraziti, ne moreš biti vodja.

 

Ob prejemu prestižne Lapajnetove nagrade je bilo v obrazložitvi zapisano, da vas zaznamuje “velika raziskovalna vnema, energičnost in osebna etičnost, predvsem pa topel odnos do sodelavcev”. Drži?
Vzgojena sem bila v zavedanju, da je spoštovanje ljudi izrednega pomena. Že od malega so me zanimali sošolci, prijatelji in njihove zgodbe in ugotovila sem, da se jim brez toplega odnosa enostavno ne moreš približati. Podobno je tudi s sodelavci – spoštovanje čutijo. Ko je službe konec, se znamo vedno poveseliti in biti prijatelji.

 

Kdo je vaš vzor?
Imam več vzornikov. Prvi je bil zagotovo biolog, profesor Drago Lebez. Od njega sem se naučila raziskovalnega razmišljanja.

Moj drugi vzor je bil profesor Vito Turk, ki me je naučil prodornosti in vztrajnosti. Ugotavljam, da je Slovencem privzgojeno strahospoštovanje ljudi na višjih položajih. V našio družbio je globoko zasidran strah pred avtoritetami, ne upamo si jih izzivat s svojim načinom razmišljanja, čeprav danes med študenti to počasi izginja. Prof. Turk je izzival vsako avtoriteto, ko sem se tega naučila, sem uvidela, da res deluje.

Moj tretji vzornik je bil dr. Iearcahmile Daskall predstojnik patologije na klinične biokemije v Albert Einstein Medical Centru v Philadelphiji, kjer sem vodila laboatorij za raziskave metastaz. Pri njem sem občudovala doslednost pri etičnih načelih, učil me je tudi sposobnosti pogajanja. V času, ko sem odraščala, se namreč o denarju ni govorilo, naučeni smo bili, da smo sprejeli vse, kar so nam pač ponudili. Intelektualno delo še posebej ni bilo in še danes ni tako cenjeno kot je v gospodarsko razvitem svetu. Nikakor ne podpiram izsiljevanja, ne maram stremuštva, verjamem pa, da je treba vedno poskušati doseči pravo ceno za tisto, kar prispevaš. Vztrajati je treba v svojih zahtevah, a tudi malce sklepati kompromise ... to je danes v poslovnem svetu nekaj povsem normalnega. Mlajše generacije so v tem že dosti bolj spretne.

 

Kako sicer ocenjujete znanstveni podmladek v Sloveniji, jim nudimo dovolj priložnosti? Bili ste mentorica kandidatom pri izdelavi 15 doktorskih disertacij, 10 magisterijev in kar 18 diplom.
Vsaka generacija, ki prihaja, je boljša. V primerjavi s študenti izpred 10 ali več let so današnje generacije bolj suverene, bolj odprte v svet. K temu veliko pripomorejo tudi mednarodne izmenjave – že dijaki se lahko izobražujejo v tujini in tako pridobijo samozavest in cenijo vrednoto  znanja, še posebej na najvišjih ravneh. Žal pa ravno tu premalo vlaga v njegovo kvaliteto in kvaniteto. Rekla bi celo, da daje včasih Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport preveč poudarka čisto nepotrebnim ugodnostim na ravni osnovnih in srednjih šol - v primerjavi s tem, kar bi morali nuditi visokemu šolstvu. Naj pojasnim s primerom.

Moj vnuk gre med zimskimi počitnicami v šolo v naravi – za en teden na Krvavec. V drugih državah tega luksuza ni; v Nemčiji, denimo, kjer je živel prej, so morali starši tovrstne dodatne ugodnosti doplačati. To je sicer lepo, a v Sloveniji po drugi strani nimamo denarja, da bi študentom omogočili vaje. Na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo predavam predmet Biologija raka. Imamo 30 študentov na magisterskem nivoju, ki bi nujno morali pridobiti vsaj nekaj izkušenj pri laboratorijskem delu. Kar seveda stane – oprema, kemikalije itd. A ker sredstev enostavno ne dobimo, lahko študentom namesto vaj nudimo zgolj »demonstracijske vaje« - to pomeni, da gledajo asistente, ki poskus izvjajajo ali celo le video posnetke, nekakšen »You tube«, kar pa si lahko ogleda vsak sam že na svojem telefonu!

To je nesprejemljivo v primerjavi z mnogimi dobrimi univerzami v tujini. Nedopustno. Ministrstvo že leta in leta zanemarja kvaliteto visokega šolstva. To je zaskrbljujoče, zlasti v kasnejši fazi. Ko se študenti zaposlijo, v podjetjih pogosto potožijo, da morajo študente še leto ali dve učiti dela v laboratoriju, saj tega niso vajeni. Gospodarstvo vendarle potrebuje izdelanega človeka na tej stopnji izobrazbe!

 

Zaskrbljujoč je tudi beg možganov.
Beg je neustavljiv. Res je sicer, da se nekateri vračajo, a redko na univerze, večkrat na institute, ki so bolj prilagodljivi. Veseli bi bili tudi tujcev, ki bi prišli k nam. Prevetritev je vedno potrebna – tako za inovacije v gospodarstvu, kot za kreativnost na znanstveno- raziskovalnem področju. V celotnem sistemu država ne deluje imigrantom prijazno, med resornimim ministrstvi ni dobre koordinacije na tem področju niti strategije priseljevanja. Veliko bi se lahko storilo, da bi bilo bolje ... a pustiva, nisem predsednica države. Še.  

 

Pa bi bili?
Bila bi morda predsednica vlade, ne države. Tudi ministrica, za kar sem se nekoč potegovala in bila že izbrana, ne bi bila. Kot minister ne moreš vedno doseči kar želiš. Resna politika me ne zanima več.

 

Ali na ravni države vlagamo dovolj sredstev v znanost, da bi lahko bili mednarodni konkurenčni? Večkrat ste poudarili, da so varčevalni ukrepi v javnem sektorju najbolj prizadeli ravno znanost. Se sedanja vlada te izgube zaveda? Koliko bi morali vložiti v znanost, da bi ta zaostanek nadoknadili?

Kam vlagaš denar kot država? Pri tem je treba razmisliti racionalno – ali ga vlagaš v socialni mir ali v razvoj. V ekonomski krizi sta Nemčija in Avstrija pospešeno vlagali v znanost, na raziskvah temelječ razvoj in v inovacije. Seveda so se soočali tudi s socialnimi problemi, a zavedali so se, da jih bo iz krize popeljal zgolj in samo razvoj – ter tako rešil tudi socialne probleme. Te »formule« so strokovnjakom poznane, našim vladnim strukturam pa še vedno ne! Zato se prepad med hitro in počasno Evropo veča. Mi danes zaostajamo že za počasnimi državami EU.

Da bi ta prepad premostili, smo Vladi svetovali, da naj prihodnje leto v znanost vloži vsaj 40 milijonov evrov za leto 2018. Rabili bi 150 milijonov. Pristali smo na 19 milijonih. V zdravstvo so denimo vložili okoli 140 milijonov in po besedah prejšnjih ministrov za zdravstvo, bo to »le zakrpalo luknje«. Ker v zdravstvu ni nove strategije in reform, bo naslednje leto položaj enak. Če ne spreminjaš sistema tako, da bo le-ta vzdržen, potem vlaganje v tako dejavnost ne pomeni ničesar drugega kot izgubo.

V znanosti pa je ravno obratno! Imamo strategijo raziskovalno inovacijske Slovenije (RISS) že od leta 2011. Sprejel jo je Državni svet, uzakonjena pa ni bila. V posodobljeni verziji smo jo predstavili predsedniku Vlade, Odboru za znanost v državnemu zboru, Državnemu Svetu - pa dobili nič več od desetine nujno potebnega. Finaniciranje inovacijskih projektov pa je popolnoma zamrlo.

Sočasno z vlaganjem želimo tudi reformirati področje, in sicer tako, da zvišamo dodano vrednost gospodarstvu in družbi namenjenih storitev - kar naj vodi v več inovacij za gospodarstvo.

 

Ste tudi predsednica Sveta za znanost in tehnologijo Republike Slovenije. Za kaj se zavzemate v tej vlogi?
Svet je strokovno posvetovalno telo Vlade Republike Slovenije, administrativno pa ga upravlja Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, sekretar Sveta je generalni direktor Direktorata za znanost.

Javno pa moram povedati, da je Svet s strani te politike marginaliziran. Na primer - v mojem mandatu bi moralo biti 12 sej (4 na leto), bilo pa jih je le 7. Kljub moji pobudi seje niso sklicane. Če pa so že, se jih ne udeleži nobeden od ministrov, kaj šele predsednik Vlade - pa so vsi vabljeni kot člani SZT. Žal Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport naših predlogov ne upošteva in ne motivira (dovolj) drugih resorjev za podporo razvoju in inovativnosti.

Na primer: MIZŠ je oba Sveta (tudi za visoko šolstvo) prosilo za izdelavo izhodišč za nov Zakon o raziskovalno razvojni in inovacijski dejavnosti, pri čemer so komisije opozorili, da inovacije žal ne bodo sodile vanj, ker te niso v pristojnosti MIZŠ. Relevantne Komisije so pripravile izhodišča in jih predstavile MIZŠ februarja lani. Ministrstvo, ki je bilo sicer prisotno pri izdelavi, je na koncu izjavilo, da ta izhodišča za MIZŠ »niso izvedljiva in sprejemljiva«. Mi smo namreč želeli, da bi nov zakon združeval univerze in inštitute v enem zakonu t.j. Zakon o visokem šolstvu in raziskovalno-razvojni dejavnosti. Raziskovalec, denimo, je vendarle en poklic – kjer učiš, raziskuješ, inovativno deluješ tudi za razvoj/podjetja, pomagaš vladnim agencijam, pripravljaš analize za razne inšpektorate itd. Vse to je enaka oz. podobna vrsta aktivnosti, za katero smo se izobrazili in jih tudi nudimo državi in javnosti! Ta poklic bi morali poenotiti. Tudi sicer na tem področju ostaja veliko nedoslednosti in diskrepanc. Zakonodaja na področju inovacijske politike po načrtih te Vlade sploh ne bo več obstajala, tako kot so ukinili tudi Tehnološko inovacijsko agencijo.

Ne razumem ministrice za izobraževanje, znanost in šport dr. Maje Makovec Brenčič, ki je bila pred tem prorektorica Univerze v Ljubljani za področje prenosa znanja, ki se sedaj od tega problema distancira. Zelo verjetno je seveda tudi, da tega, kar želi, ne more speljati.

V vsakem primeru bi na njenem mestu odstopila. Če sem v vlogi, da resor uredim, pa tega ne morem, bi z odstopom vsaj dala vedeti, da sem to želela. Ministrica, ki jo sicer kot osebnost spoštujem, se v tej vlogi ni obnesla kot je pričakovala naša sfera. Sfera znanosti.

 

Nekoč ste opozorili na zanimiv pojav, da “ljudje mnogo bolje sprejemajo kulturo kot znanost – naj bo slika še tako abstraktna, pesem še tako nerazumljiva, vseeno vzbujata občudovanje, medtem ko znanost nelagodje, znanstveniki pa čudaškost.” Kakšen je danes ugled znanosti?

Na primer, srbski umetnici in performerki Marini Abramović so ljudje pripravljeni plačati “zgolj za pogled”, ki ima najverjetneje res neopisljivo moč, a ga ne razumejo; medtem ko znanstvenika, ki jim pripoveduje o neznanih bakterijah, česar prav tako ne razumejo, ne občudujejo. Se prej prestrašijo! Dosežki znanosti so premalo cenjeni in zato znanost prepogosto dojemamo kot strošek.

Vendar pa opažam pozitivne premike v medijih, več se govori o novih podvigih znanstvenikov, v bolj gledanih terminih. In tega sem vesela – tu ste novinaji napravili velik korak naprej za nas in smo vam hvaležni za to.

 

Bili ste tudi med pobudniki projekta SIS – Slovenskega inovacijskega stičišča. Kako se odvija, kakšna je vizija?

Želeli (o.p. pobudniki so bili še prof. dr. Stane Pejovnik, prof. dr. Boris Cizelj, prof. dr. Ivan Svetlik in prof. dr. Maja Makovec Brenčič) smo ustanoviti naravoslovno-tehnični in biotehnološki  kampus. Rodilo se je Slovensko inovacijsko stičišče, ki je prevzelo odgovornost za mreženje (SRIP) na področju zdravja, ene od devetih usmeritev slovenske pametne specializacije. Investicija v pravi medicinski »hub-stičišče« bi bila precejšnja, a prva stopnja je biotehnološki inkubator, kjer bi lahko novim podjetjem na področju biomedicine nudili svoje laboratorije in strokovnjake ter jim tako omogočili razvoj njihovih idej za kasnejši prodor na trg. To bi morala naša vlada takoj podpreti. V ZDA denimo takšne inkubatorje vlada tudi ustanavlja, odličen primer je za to je tudi Izrael.

Nekaj zasebnega kapitala smo sicer dobili, kar ni tako nepomembno (!), razumeti pa morate, da to ni nekakšen »garažni spin-off«; gre za sodobno, vrhunsko opremo. Podjetje Lek Sandoz, član Novartisa, denimo, to dobro razume in njihovo pisno namero, da bi imeli v tem inkubatorju tehnološki učni center za njihove raziskovalce, že imamo. Zbiranje sredstev pa seveda ostaja problem. Kam vlagajo naši bogataši? V davčne oaze in bitcoine. Žal takih mecenov znanosti, kot je bil Žiga Zois, ni več.

Ko ne bom več direktorica na NIB, bi rada delovala v formaciji teh inkubatorjev s področja biotehnologije – to je moj nadaljnji projekt. Gre za razvoj inovativnih rešitev, ki vodijo v produkte in storitve visoke dodane vrednosti, od katerih vsi bolje živimo.

 

Kje črpate navdih in kaj bi svetovali sebi ko ste bili mlajši?
Največ, kar imamo, je družina, česar sem se v mladosti žal premalo zavedala. Družina je danes moj vir mladosti. Od vnukov sem se naučila živeti za »ta trenutek«, razbremenjena skrbi.

Sama sebi v preteklosti pa bi predlagala več potrpljenja z ljudmi, ki so okoli mene, več bi jim dajala, kot sem bila morda takrat pripravljena. Družina znanstvenika v primerjavi z večino drugih poklicev namreč pogosto trpi, saj je znanost strast, ki te potegne vase in odtegne najbližjim.

 

Intervju: Tonja Blatnik