S 1. januarjem 2019 se začne uporabljati novela Zakona o DDV (ZDDV-1J)

S tem se uvaja enotna evropska obravnava kuponov z vidika DDV in odpravljajo določene administrativne ovire pri opravljanju telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja in elektronskih storitev, opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci v drugih državah članicah. Odpravljajo se tudi nekatera druga administrativna bremena.

datum: 01.12.2018

kategorija: novice

Slika_davki

Z novelo ZDDV-1J se v slovenski pravni red prenašajo določbe direktive Sveta (EU) 2016/1065 in nekatere določbe Direktive Sveta (EU) 2017/2455. S tem se uvaja enotna evropska obravnava kuponov z vidika DDV in odpravljajo določene administrativne ovire pri opravljanju telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja in elektronskih storitev, opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci v drugih državah članicah. Odpravljajo se tudi nekatera druga administrativna bremena.

Nam in cilj novele ZDDV-1J: Z Zakonom o sprememba in dopolnitvah zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1J) se v nacionalno zakonodajo prenašajo določbe Direktive Sveta (EU) 2016/1065 z dne 27. 6. 2016, ki se nanašajo na obravnavo kuponov, in nekatere določbe Direktive Sveta (EU) 2017/2455 z dne 5. 12. 2017, v zvezi z obveznostmi DDV pri opravljanju telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja in elektronskih storitev (TOE). Poleg tega se odpravljajo nekatere druge administrativne ovire in uvajajo nekatere manjše poenostavitve.

Glavni cilji novele so:

Sprejete spremembe

1. Kuponi

Sprejeta novela definira pojem kupona in opredeljuje vrste kuponov ter določa čas nastanka obveznosti obračuna DDV in davčne osnove za določeno vrsto kuponov. Kupon pomeni instrument, v zvezi s katerim obstaja obveznost, da se sprejme kot plačilo ali deno plačilo za dobavo blaga ali opravljanje storitev, pri čemer so blago, ki bo dobavljeno, ali storitve, ki bodo opravljane, ali identiteta njihovih morebitnih dobaviteljev navedeni na samem instrumentu ali v pripadajoči dokumentaciji, vključno s pogoji uporabe takšnega instrumenta.

Nova pravila glede kuponov se nanašajo samo na kupone, ki se lahko unovčijo za dobavo blaga ali opravljanje storitve, ne veljajo pa za instrumente, ki imetniku zagotavljajo popust ob nakupu blaga ali storitev, ne zagotavljajo pa mu pravice do prejetja takšnega blaga ali storitve.

Opredeljeni sta dve vrsti kuponov:

Enonamenski kupon

Obveznost obračuna DDV pri enonamenskem kuponu nastane ob njegovem prenosu s strani davčnega zavezanca, ki deluje v svojem imenu. Ob takem prenosu se torej šteje, da je blago dobavljeno ali storitev opravljena. Dejanska izročitev blaga ali dejansko opravljanje storitev, ki jo dobavitelj opravi v zameno za enonamenski kupon, kot plačilo v delu ali v celoti, ne pomeni ločene transakcije.

Če dobavitelj blaga oz. storitev in izdajatelj enonamenskega kupona ni isti davčni zavezanec, se šteje, da je dobavitelj opravil dobavo blaga izdajatelju kupona.

Večnamenski kupon

Za razliko od enonamenskega kupona, obveznost obračuna DDV pri večnamenskem kuponu ne nastane ob njegovem prenosu, ampak šele pri dejanski izročitvi blaga ali dejanskem opravljanju storitev v zameno za večnamenski kupon, ki ga dobavitelj sprejme kot plačilo ali delno plačilo za to dobavo oziroma izvedbo.

Pri večnamenskem kuponu davčno osnovo za dobavo blaga oz. opravljeno storitev predstavlja plačilo za vrednostni kupon. V primeru, da takšnega podatka ni, je davčna osnova denarna vrednost, ki je izkazana na samem kuponu, ki je zmanjšana za vrednost DDV, plačanega za dobavo blaga ali storitve.

2. Telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja in elektronske storitve (TOE)

Z namenom razbremenitve malih podjetij, ki občasno oziroma v manjšem obsegu opravljajo storitve TOE končnim potrošnikom v drugih državah članicah, se za določanje kraja obdavčitve uvede prag v višini 10.000 EUR prometa (v tekočem in predhodnem koledarskem letu), do katerega se za kraj opravljanih storitev šteje Slovenija, če ima izvajalec storitev na območju EU samo v njej sedež oz. če tega nima, stalno ali običajno prebivališče, in če je prejemnik storitve iz države članice EU, ki ni Slovenija. 

S tem se podjetjem omogoči, da pri majhnem obsegu dobav zanje ne nastanejo dodatnih stroški, povezani s spoštovanjem pravil glede DDV v drugih članicah potrošnje njihovih storitev, bodisi z uporabe posebne ureditve mini VEM, bodisi z neposredno registracijo za namene DDV v vseh državah članicah potrošnje.

V luči poenostavitve po novem slovenski izvajalci za navedene storitve izdajajo račune v skladu z ZDDV-1.

Dodatno se z novelo zavezancem, ki nimajo sedeža znotraj EU, vendar so registrirani za DDV v državi članici, v Sloveniji omogoči uporaba posebne ureditve mini VEM. S tem se za navedene zavezance ukine obveznost registracije v vseh ostalih državah članicah, v katerih opravljajo navedene storitve.

3. Odprava nekaterih drugih administrativnih bremen

Za enostavnejše sodelovanje davčnih zavezancev in davčnega organa se ukinja:

a. Izjava o izbiri obdavčitve transakcij v zvezi z nepremičninami po 45. čl. ZDDV-1

Predložitev izjave ni več potrebna, vendar morata zavezanca na zahtevo davčnega organa dokazati obstoj predhodnega pisnega dogovora o obdavčitvi transakcije z nepremičnino. Sam dogovor še vedno ostaja obvezen.

b. Obveščanje davčnega organa v zvezi z izbiro za obdavčitev investicijskega zlata

Ukinja se obveščanje davčnega organa v zvezi z izbiro za obdavčitev investicijskega zlata. Pravica do obdavčitve se ohrani.

c. Odbitni deleži

V primeru, ko davčni zavezanec v preteklem letu ni imel transakcij oz. so bile te neznatne, zavezancu ni več potrebno predlagati napovedi o predvidenih transakcijah davčnemu organu, ampak sam določi začasni odbitni delež na podlagi podatkov o predvidenih transakcijah.

Prav tako zavezancu ni več potrebno priglasiti ločenih odbitnih deležev po posameznem področju dejavnosti, ampak zadostuje, da sam določi odbitni delež ločeno za vsako področje svoje dejavnosti. Kljub ukinitvi priglasitve mora zavezanec voditi ločeno knjigovodstvo za vsako področje dejavnosti. Takšen način izračunavanja odbitnega deleža mora uporabljati najmanj 12 mesecev.

d. Prijava obračunavanja DDV po posebni ureditve za obdavčljive preprodajalce

Odpravi se ssamo formalni pogoj (predložitev prijave), vsi vsebinski pogoji ostajajo v veljavi.

4. Uskladitev določb glede višine obrestnih mer z ZDavP-2

V primeru popravljanja napak v obračunu DDV in predložitve obračuna DDV na podlagi samoprijave najpozneje do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora, do vročitve odmerne odločbe ali do začetka postopka o prekršku oz. kazenskega postopka, je po novem določena letna obrestna mera v fiksni višini 3 %. Predložen obračun po izteku zakonskega roka se šteje za samoprijavo, če zavezanec premalo izkazan davek v obračunu DDV in 3 % letne obresti plača hkrati s predložitvijo obračuna DDV na podlagi samoprijave. V tem primeru se ne zaračunajo zamudne obresti.

Če zavezanec premalo izkazanega davka in obresti ne plača, se za čas od poteka roka za plačilo do plačila davka obračunavajo zamudne obresti v skladu s 96. čl. ZDavP-2 (0,0274 % dnevna obrestna mera).

5. Podaljšanje veljavnosti sektorskega mehanizma obrnjene davčne obveznosti za prenos pravic do emisije toplogrednih plinov

Ker se ukrep obrnjene davčne obveznosti v primeru prenosa pravice do emisije toplogrednih plinov (e točka 76,a člena ZDDV-1) izkazal kot učinkovit v boju proti goljufijam na področju DDV v tem sektorju, je bilo na ravni EU odločeno, da se ta začasni ukrep podaljša. Podaljšanje ukrepa do 30. junija 2022 je sprejela tudi Slovenija.

Veljavnost in uporaba

Državni zbor je 20. novembra 2018 sprejel novelo ZDDV-J. Novela je začela veljati 1. 12. 2018, uporabljati pa se začne 1. januarja 2019.

Objavljeno: Portal FinD-INFO, 11. 12. 2018, www.findinfo.si, avtor: Dean Košar, davčni svetovalec v družbi Grant Thornton Consulting d.o.o.