Avtorica: Tonja Blatnik
Direktorica Centra starejših Notranje Gorice od leta 2015, kjer s številnimi inovativnimi projekti Izpolnjuje zadnje želje stanovalcev, Slovenka leta 2023, magistra socialnega dela, žena, mati, prostovoljka, zagovornica medgeneracijskega sodelovanja. Ana Petrič.
Ana opozarja, da je treba starejše vključiti v soodločanje, kaj bodo storili s svojim življenjem po upokojitvi. Vprašati jih je treba, česa si zase želijo in česa ne. Preseči moramo pokroviteljski odnos. Gre za aktualne teme, saj so potrebe pomoči starejšim večje od tistega kar lahko kot družba zagotovimo. “Ne želim vas strašiti, vendar bo še veliko huje. Vse manj je ljudi, ki bi jih starejši sploh zanimali. Živimo v svetu, ki časti mladost in hitrost.”
Zakaj potrebujemo medgeneracijsko sodelovanje? Tako v smislu družine kot v širšem družbenem smislu. Menite, da slednje ugaša?
Medgeneracijsko sodelovanje potrebujemo zato, da se lahko otroci naučijo modrosti, izkušenj starejših in obratno, da starejši pridobijo nove izkušnje v interakcijah z mlajšimi. Najpomembnejše je gotovo sodelovanje kot temelj za prave vrednote, kot so spoštovanje, solidarnost, pomoč, prijaznost, vključevanje in mnoge druge pozitivne vrednote za katere se zdi, da s sodobno vzgojo, ki je usmerjena na individualizem, izginjajo.
Ste idejni vodja različnih projektov za izboljšanje kakovosti življenja starostnikov, prav tako tudi inovatorka na področju socialnega varstva. Kam trenutno usmerjate pozornost?
Trenutno pozornost predvsem usmerjamo v realizacijo projekta Željomobil, pri katerem gre za posebej prilagojeno vozilo za transport oseb, ki se v navadnem osebnem vozilu ne morejo voziti ali transporta zaradi zdravstvenih težav, starosti, drugih ovir, ne zdržijo. V letošnjem letu planiramo tudi prijavo na projekt Senzornega parka, v katerem bo poudarek na terapiji s pomočjo umetnosti, ki v Sloveniji še ni tako razširjena in poznana, ima pa neverjetno pozitivne učinke. V jeseni začnemo v centru tudi s prvo medgeneracijsko glasbeno šolo, saj imamo precej stanovalcev, ki so za časa svoje mladosti igrali različne inštrumente. V sklopu glasbene terapije prepoznavamo njihov potencial in želimo jim omogočiti tisto, v čemer so bili dobri in so ob malo spodbude lahko še vedno. Mnogo je idej, vendar naj ostanejo za enkrat skrite, sicer se jih lahko hitro napačno interpretira in zlorabi. Za vsako realizirano idejo si želim, da bi imela maksimalno korist za starejše, za ljudi, ki s starejšimi delajo profesionalno in prostovoljno ter skupnost.
Kakšne inovacije, spremembe na področju socialnega varstva najbolj potrebujemo?
Precej jih imamo, vendar jih ne znamo izpostaviti, pokazati in deliti. Če že, se najde kdo, ki pokaže primer dobre prakse, pa lahko hitro dobi nalepko, da se samohvali. Žalostno, ker gre za področje pomoči ljudem, ampak realno. Nikjer ni dobrodošlo izstopati iz povprečja. Osebno sem vesela, kadar zasledim kaj koristnega in menim, da se vsaka dobra ideja, nadgrajena v drugem okolju, spremeni in je lahko funkcionalna ter uporabljena za dobrobit ljudi, ki potrebujejo pomoč ali neko posebno obravnavo, zaradi katere je lahko njihova kvaliteta življenja boljša. Samo to je pomembno.
Sicer so mi zelo všeč majhne bivalne skupnosti za starejše, ki jih v Sloveniji še ni. Bi bilo pa pametno razmišljati v to smer, da bi obstajale. Govorim o majhnih hišicah v velikosti maksimalno 50 kvadratnih metrov, ki bi se povezovale na skupnih točkah, kot so prostori s prehrano, rehabilitacijo, animacijo itd. Zagotovo v Sloveniji manjkajo tudi razni sodobni pripomočki, kot so pametne postelje ter transportni roboti, ki bi zaposlenim olajšali delo. Tudi o poklicih prihodnosti bi lahko marsikaj povedali. Zelo zanimiva se mi zdi socialna gerontologija, ki je v tujini uveljavljena, v Sloveniji, zaradi birokracije in nerazumevanja, žal še ne. Enako je s terapijo s pomočjo umetnosti, katere učinki dokazano zmanjšujejo uporabo medikamentov.
Kakšno okolje za starejše menite, da je najprimernejše, kaj lahko pričakujemo v prihodnosti?
Ob predpostavki, da so urejeni odnosi in osnovni viri pomoči (prilagojeno okolje, prehrana, nega, podpora, družabništvo…), prisegam na obravnavo v domačem okolju in skupnostno obravnavo. Najprej pa se moramo naučiti vprašati starejše, česa si zase želijo in česa sploh ne. Preseči moramo pokroviteljski odnos in jih vključiti v soodločanje, kaj bodo storili s preostankom svojega življenja po upokojitvi. V vsakem primeru bi jim morali pomagati z ureditvijo varne starosti in jim omogočiti čimbolj brezskrbno starost.
Kako je poskrbljeno za starejše v Sloveniji? Je prostora v domovih dovolj, kako je s pomočjo na domu?
Stanje se hitro spreminja. Bilo je slabo, vendar se je v dvajsetih letih marsikaj izboljšalo, predvsem na račun spremembe obravnave, ki v ospredje vse bolj potiska tudi aktivnosti, s katerimi se skuša zapolniti prosti čas stanovalcev in izboljšati njihovo počutje, povečati vključenost, zmanjšati osamljenost… Vendar se je s pomanjkanjem poklicev v vseh panogah in tudi v socialnem varstvu pričelo dogajati, da se vse bolj ukvarjamo z osnovnimi nalogami. Povečana birokratizacija in pomanjkanje zdravstveno negovalnega kadra načenjata kakovostno obravnavo. Tu so nujno potrebne hitre spremembe. Vse pa je odvisno od sistema, ki na žalost v to področje ne vloži dovolj sredstev. Nekateri domovi imajo zaradi pomanjkanja kadra prazne postelje ali zaprte cele enote. Pri nas smo ves čas polni. Je pa iskanje kadra in obdržanje le tega zelo težka naloga. Delodajalci se ne zavedajo, da je delo z zaposlenimi tek na dolge proge in da je potrebnega ogromno truda, da kader ostane. Trud pomeni dober odnos, nagrajevanje, spoštovanje, vključevanje, upoštevanje prostega časa in osebnih želja zaposlenih in še mnogo tega.
Pri pomoči na domu zaznavamo precej dela na črno in precej zlorab. Izvajalke nege ugotavljajo, da se jim bolj splača iskati delo preko družbenih omrežij, kjer imajo izbiro in lahko celo same postavijo ceno, kot da se zaposlijo za nizek dohodek. Delovna doba, zavarovanje in organi nadzora jih ne skrbijo. Pomembno jim je, da domov prinesejo toliko denarja, da lahko družina preživi. Čisto logično in v razmislek odločevalcem.
Kakšno je zanimanja za poklice, povezane s starejšimi? Kateri so ti poklici? Ali nastajajo novi? Stiske starejših, ki potrebujejo pomoč, se zdijo vse večje.
Opozorila bi predvsem na socialnega gerontologa, ki bi ga v Sloveniji nujno potrebovali, kot most med socialo in zdravstvom ter kot strokovnjaka z razširjenimi znanji s področja staranja, starosti, paliative, demografskih sprememb itd. Omenila sem tudi že terapevta s pomočjo umetnosti, o katerem se bo v letošnjem letu še veliko slišalo. Tudi kineziolog, dietetik, psihoterapevt ter organizator socialne mreže so delovna mesta, ki jih socialno varstvo potrebuje.
Stiske starejših so večje tudi zato, ker so potrebe pomoči starejšim večje od tistega kar lahko kot družba zagotovimo. Ne želim vas strašiti, vendar bo še veliko huje. Vse manj je ljudi, ki bi jih starejši sploh zanimali. Živimo v svetu, ki časti mladost in hitrost. Ne zdi se, da bo v kratkem kaj drugače.
Ste glasnik starejših, zagovornica njihovih pravic. Kaj bi v njihovem imenu želeli poudariti? Spremeniti, morda?
Po Slovenki leta sem prejela precej vabil. Zanimivo, ker sem v svoji karieri prejela veliko bolj pomembna in manj komercialna priznanja za strokovno in dobro delo, inovacije. Navsezadnje smo izvedli kup novih, medgeneracijskih projektov, ki so in še vplivajo na dojemanja starejših in dobro sodelovanje z njimi. Pa vendar, na vabila sem se odzvala in tudi že ministru za Solidarno prihodnost predala cel sveženj idej, pobud, ki bi jih z lahkoto izvedli in pomembno vplivali na boljšo kvaliteto življenja starejših. V imenu starejših bi rekla samo tole, ne pozabite, da boste enkrat starejši in najverjetneje od drugih odvisni tudi sami. Sedaj lahko delate pozitivne spremembe za prihodnost, ki se gradi tudi za vas.
Mlajšim se mudi, starejši potrebujejo čas in potrpljenje. Smrt odrivamo na rob razmišljanja. Kako gledate na institucionalizacijo tega življenjskega obdobja?
Vsem se nekam mudi. Ne samo mladim, tudi še aktivnim starejšim. Vsi nekam hitimo, največkrat pa vse te poti in hitenja nimajo smisla. Nikoli ne bomo vsega postorili in ko nas več ne bo, vsa ta opravila sploh ne bodo pomembna. Zato se moramo tudi ustaviti in samo živeti. S smrtjo je enako kot s staranjem, nikogar ne zanima, dokler se ne zgodi ali nismo sami v situaciji, ko se z vsem tem soočamo. Vprašanje, kaj bo čez nekaj let. Imam močan občutek, da se bo delovna doba še dvignila in da bomo že kar na delovnem mestu prejeli soglasje k evtanaziji. Za družbo in svet bomo ob posledicah klimatskih sprememb, pomanjkanju hrane itd. postali nekoristni jedci, za katere se bo moralo poiskati rešitev, ker bodo prioriteta tisti, ki bodo še lahko opravljali naloge in prinašali dobiček. Manj obremenjeno bodo živeli tisti starejši, ki bodo imeli denar ali bodo znali sami poskrbeti zase v smislu zadrug, manjše porabe sredstev in s pomočjo skupnosti.
Kaj v življenju največ šteje? Vam osebno.
Družina. Dolgo sem jo postavljala na drugo mesto in bila skoraj dve desetletji “najboljša” delavka. Ko sem zbolela, imela težave, sem ostala sama, brez podpore tistega, kateremu sem dala veliko več časa in energije od pričakovanega. Na koncu so bili samo družina in prijatelji tisti, na katere sem se lahko oprla in si z njimi pomagala. Posebej lahko pohvalim starejšo hči, ki tudi že dobro spoznava socialno varstvo in krutost uspeha, ki ga prinese prepoznavnost, četudi pomagaš ljudem in spreminjaš družbo na bolje za nas vse.
Ana Petrič: “V imenu starejših bi rekla samo tole, ne pozabite, da boste enkrat starejši in najverjetneje od drugih odvisni tudi sami. Sedaj lahko delate pozitivne spremembe za prihodnost, ki se gradi tudi za vas.”
