V SRIPu Zdravje medicina, ki spodbuja prenos inovacij v zdravstveni sistem in povezuje partnerje iz različnih disciplin, je v fokusnem področju Translacijska medicina presnovni sindrom zelo pomembno poglavje. K posamezniku usmerjena medicina se vedno bolj uveljavlja. Ena izmed oblik je tudi farmakogenetsko testiranje, kjer sta svoje znanje povezala dva člana SRIPa Zdravje medicina, Medicinska fakulteta v Ljubljani in IT firma Gospodar zdravja. Gre za inovacijo, ki pripomore k učinkovitejšemu predpisovanju zdravil.
Ljudje namreč zdravila različno presnavljamo. Naš odziv je lahko prešibak, lahko pa se pojavijo tudi hudi neželeni učinki. Povezan je namreč s številnimi dejavniki, med drugim je odvisen od naše genetske zasnove.
Prof. dr. Vita Dolžan, redna profesorica biokemije in molekularne biologije in vodja Laboratorija za farmakogenetiko na Inštitutu za biokemijo Medicinske fakultete v Ljubljani, ocenjuje, da lahko do 30 % variabilnosti v odgovoru na zdravljenje v smislu učinkovitosti in pojava neželenih učinkov pripišemo spremembam v genih za presnovne encime, prenašalce in tarče zdravilnih učinkovin. Ne čudi, da zato potekajo na to temo številne raziskave, tako doma kot po svetu, s pomočjo katerih želijo načine zdravljenja prilagoditi posamezniku – in jih tako narediti varnejše in stroškovno učinkovitejše.
Avtoric: Tonja Blatnik
Kot otrok ste bili razpeti med dvema zanimanjema: vlekli sta vas fizika oziroma astronomija, ter medicina, natančneje genetika. Kako ste sprejeli odločitev za slednjo?
Najpomembneje pri takšnih prelomnih odločitvah je, da si znamo prisluhniti in da zaupamo v srečna naključja. Sprva sem se odločila za študij fizike, ki pa se je tekom leta izkazal za preveč tehnično usmerjenega. Prepisala sem se na medicino, globoko v sebi nekako prepričana, da bom delala kot zdravnica.
Vsaka karierna pot ima ključne mejnike. Kateri so vaši?
Prvi ključni mejnik je, da sem sploh prišla na Inštitut za biokemijo in molekularno genetiko, in to na področje, ki me je fasciniralo že iz srednje šole.
Drugi mejnik je bil, da v času, ko sem zaključila magisterij, še ni bil sprejet zakon o transplantaciji. Zato me na Centru za tipizacijo tkiv niso mogli zaposliti. To je bil odločilni korak, da sem ostala na inštitutu in se v okviru doktorskega študija posvetila raziskavam. Te so povezane z mojo raziskovalno skupino oziroma raziskovalno tematiko moje mentorice. To so bili citokromi P450. To so encimi, ki imajo zelo pomembno vlogo v našem telesu, med drugim pa sodelujejo tudi pri presnovi zdravil.
In tretje naključje je bilo, da je bil to čas, ko so ravno začeli odkrivati področje farmakogenetike. Tu ne gre prezreti moje mentorice prof. Katje Breskvar, ki je dobro prepoznana v krogih za raziskovanje citokromov P450 in je uspela v Slovenijo privabiti vodilne strokovnjake s tega področja. Organizirala je tudi dve šoli Federation of European Biochemical Societies (FEBS). Še sedaj imam shranjene te zbornike in vsakič, ko jih odpremo, se ne moremo načuditi, kako zelo uspešni smo bili že tako dolgo nazaj. Pisalo se je vendarle leto 1997 …
Kako pomembno v delovanju pa je povezovanje? V SRIPu Zdravje medicina ste se povezali z drugim članom, s podjetjem Gospodar zdravja in razvili aplikacijo za spremljavo odziva bolnikov. Kako vidite vlogo SRIPa kot povezovalca in pospeševalca prenosa inovacij v uporabo?
Že vseskozi naše raziskovalno delo temelji na odličnem sodelovanju s številnimi zdravstvenimi ustanovami, v okviru SRIPa Zdravje medicina pa so se ponudile tudi priložnosti za sodelovanje s partnerji iz gospodarstva. Največ stičnih točk smo našli s podjetjem Gospodar zdravja, ki ponuja platformo za varno komunikacijo med bolnikom, zdravnikom in farmacevtom, ter razvija aplikacije, ki omogočajo varnejšo in bolj smotrno uporabo zdravil ter večjo opolnomočenost bolnika za obveščeno sodelovanje pri sprejemanju odločitev o zdravljenju. Kar je pa tudi eden od naših ciljev povezanih s prenosom farmakogenetskega testiranja kot enega od temeljev personaliziranega zdravljenja v klinično prakso. Z njimi smo sodelovali pri prijavi dveh evropskih projektov, od tega pri enem kot prijavitelji, sedaj pa oboji sodelujemo kot partnerji pri evropskem projektu SafePolyMed. Pogrešamo pa ustrezne domače razpise, ki bi omogočali nadaljnje sodelovanje, tudi razpise iz Mehanizma za okrevanje in odpornost.
Kako pomemben del akademske kariere je stik z vodilnimi raziskovalci?
Seveda gre za zelo pomembno stopnjo, ki jo želim omogočiti tudi našim študentom. Zato redno organiziramo tudi različne poletne šole za področja farmakogenetike in personalizirane medicine. Sama sem ravno na prej omenjenih FEBS šolah spoznala številne vodilne raziskovalce, med drugim tudi mojega bodočega mentorja na post doktorskem študiju. Gre za krog ljudi, na katere se lahko še vedno obrnem. Tudi v različnih evropskih združenjih sem zelo aktivna na področju izobraževanja.
Kakšen je koncept poletnih šol, koga vabite?
Lani smo organizirali poletno šolo v Portorožu pod okriljem dveh evropskih združenj, in sicer European society of human genetics (ESHG – zahvaljujoč njim smo podelili 10 štipendij) in European Society of Pharmacogenomics and Personalised Therapy (ESPT). V obeh združenjih sem tudi v odborih za izobraževanje. Za take poletne šole obstaja velik interes, skušamo jih organizirati na 3-4 leta, to je namreč obdobje, ko se raziskovalci, doktorski študenti v laboratorijih zamenjajo in pridejo novi. Vabim kolege iz cele Evrope, ki se vabilu vedno radi odzovejo, med njimi tudi moj profesor Magnus Ingelman-Sundberg iz Karolinska Inštituta.
Koliko je udeležencev?
Med 60 in 80, udeležba je mednarodna, prav tako štipendisti. Imeli smo celo študentko iz Tunisa, prijavo iz Indije.
Kakšen je pomen mentorjev, vzornikov, učiteljev na vaši poti?
Zelo velik – oseba, ki me je naučila, kaj pomeni biti mentor, da se je treba za svojega študenta potruditi, je bila moja mentorica, profesorica Katja Breskvar. Študentom je treba omogočiti razvoj in napredovanje. Jaz sem zelo ponosna na moje študente, bivše in sedanje doktorske študente in njihove uspehe. Res so izvrstni! Navdušeni so nad raziskovalnim delom, imajo iskrico v očeh, široko zanimanje, nikdar dela ne omejujejo na svoje in “inštitutsko”. Zlasti sodelovanje in pomoč drug drugemu so sicer danes redke vrline. Tako da v bistvu potrebujejo samo ustrezne razmere za delo.
Kakšne pa so razmere danes, laboratorij ste ustanovili vi.
Drži, prišla sem v raziskovalno skupino, ki se je ukvarjala z genetiko in raziskavami na glivah kot modelnim sistemom. Morala sem prebiti led. Izobraževala sem se na Nizozemskem v Leidnu. Prostore smo kasneje namensko opremljali in laboratorij za farmakogenetiko se je tako postopoma razvijal. Uradno je bil ustanovljen leta 2012, medtem ko moja prva objava o citokromih P450 datira v leto 1995.
Lahko malo pojasnite, s čim točno se ukvarjate in kako ta spoznanja koristijo bolnikom?
Genetski dejavniki so povezani z odgovorom na zdravljenje. Ko zdravilo vnesemo v naše telo, se mora pretvoriti v vodotopno obliko, pri tem sodelujejo različni encimi. V končni fazi se s pomočjo prenašalcev prenesejo v kri, pa tudi žolč in se nato z blatom ali urinom izločijo iz telesa. Ljudje pa se pri tem razlikujemo – presnova zdravil ni pri vseh enaka. Če zdravilo prepočasi presnovimo, se zna zgoditi, da vnesemo nov odmerek še preden presnovimo prvega. To pomeni, da se zdravilo v našem telesu kopiči, zato ne deluje samo na določene tarče, ampak povzroča neželene učinke. Druga možnost pa je, da zdravilo presnavljamo prehitro. Tako v naši krvi nivo zdravila ne bo zadosten, da bi bilo učinkovito.
Pri katerih zdravilih so farmakogenetska priporočila že v uporabi?
Na dokazih temelječa farmakogenetska priporočila imamo za 112 parov gen-zdravilna učinkovina, v bistvu pa gre za več kot 50 različnih zdravil iz različnih terapevtskih skupin od analgetikov, antikoagulantov do antidepresivov, antipsihotikov. Za te je največ priporočil.
Antidepresivi so tudi tretja najpogosteje predpisana skupina zdravil v Sloveniji. Podatki NIJZ kažejo, da je povprečno antidepresive prejemalo 7,6 % populacije.
Drži, poraba je velika, hkrati pa se več kot tretjina bolnikov na prvi izbrani odmerek prvega izbranega antidepresiva ne odziva ustrezno. Da se učinki pokažejo, je treba čakati mesec dni, šele nato se lahko zdravilo zamenja. Po drugi strani pa zaradi neželenih učinkov veliko pacientov samovoljno opusti zdravljenje ali pa zavrača zdravila.
Lepo sodelujemo s Psihiatrično kliniko v Ljubljani, zlasti s primeri težje vodljivih bolnikov. S pomočjo farmakogenetske analize – ko smo predpisali pravo zdravilo v pravem odmerku, smo imeli tri zelo uspešne primere, ki so že opisani v mednarodni literaturi.
Veliko raziskav je že potrdilo klinično uporabnost farmakogenetskih priporočil. Pa so že v uporabi v vsakodnevni klinični praksi?
Žal farmakogenetsko testiranje še ni splošno uporabljano. Dostopno je prek klinik, v Sloveniji denimo tudi na Onkološkem inštitutu za rakave bolnike, ki jemljejo določena zdravila z na dokazih temelječimi farmakogenetskimi priporočili, denimo fluoropirimidine ali irinotekan. Če oseba nima aktivnega potrebnega encima za presnovo, lahko pride do življenje ogrožajočih učinkov.
Kako pa je v tujini? Imamo kje v svetu dobre primere širše uporabe?
Dober zgled je Španija. To je ena od prvih držav, kjer najbolj intenzivno potekajo raziskave in kjer so priporočila dostopna preko elektronskega sistema za predpisovanje zdravil vsem farmacevtom in zdravnikom. Vsak zdravnik že na primarni ravni lahko napoti svojega bolnika na farmakogenetsko analizo.
Kako poteka farmakogenetsko testiranje? Je zapleteno, drago, boli?
Ne, potrebujemo samo vzorec krvi ali bris lične sluznice. Analiza ni preprosta, je pa kljub vsemu nekaj, kar delamo vsakodnevno v laboratoriju. Z večjim številom hkrati opravljenih analiz bi padla tudi cena. Uvajamo tudi hitrejše metode, po katerih lahko zdravnik rezultate prejme v roku 3–5 dni. Številne primere, zlasti v primeru analize za otroke pri vročinskih krčih ali epileptičnih napadih poskušamo le-te opraviti prej, tudi v roku enega dneva. Problem je tudi v kadrih, saj nimamo ljudi, ki bi delali samo to. Trenutno te analize izvajajo raziskovalci na raziskovalni opremi.
Tudi zato se veselimo nove stavbe Medicinske fakultete, kjer bomo imeli poleg raziskovalnega laboratorija tudi laboratorije za tovrstno zdravstveno dejavnost. Upamo, da nam bo prisluhnila tudi fakulteta, saj poleg pedagoškega kadra potrebujemo tudi strokovni kader. Vsekakor je moja želja, da izšolamo novega specialista laboratorijske medicinske genetike, preden se upokojim.
Intervju objavljamo kot del vsebin, s katerimi odpiramo prostor za povezovanje deležnikov ter prenos znanja v prakso. SIS EGIZ deluje kot povezovalec in pospeševalec prenosa v prakso med znanostjo, gospodarstvom, javnim sektorjem in družbo – kompleksne izzive prevajamo v izvedljive projekte, programe in rešitve v realnih okoljih.