Leto 2021 je prof. dr. Stanislav Gobec, redni profesor na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani, kronal z Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke na področju osnovnih in uporabnih raziskav v farmaciji. Pomembno je prispeval k razvoju farmacevtske kemije v Sloveniji ter k njenemu dvigu na evropsko kakovostno raven. Na vprašanje, ali smo Slovenci inovativni, prof. dr. Gobec izstreli: Zelo! Dodaja, da smo v zadnjih letih postali tudi zelo uspešni pri pretvarjanju svojih odkritij v znanstvene publikacije. Izboljšujemo se tudi v naši sposobnosti pretvarjanja znanstvenih publikacij v patente. “Manjka nam še zadnji korak – pretvarjanje patentov v dobiček,” meni.
Prof. dr. Stanko Gobec s sodelavci.
Čestitke za Zoisovo nagrado za vrhunske dosežkena področju osnovnih in uporabnih raziskav v farmaciji. Kaj vam pomeni to priznanje?
Hvala za čestitke! V svetu raziskovalnega dela je v Sloveniji nabor možnih nagrad zelo majhen, zato pomeni vsaka nagrada veliko čast. Osebno mi Zoisova nagrada pomeni potrditev dobrega dosedanjega dela in motivacijo za nadaljevanje začrtane poti.
Kako ocenjujete pomen nagrad širše? Kaj doprinašajo znanosti, znanstvenikom?
V širšem kontekstu so nagrade pomembne, saj omogočajo, da se znanstveni dosežki večkrat pojavijo v medijih in se jih tako poskuša približati ljudem. Kakšne posebne dodane vrednosti za znanstvenike sicer ne predstavljajo, je pa lepo videti, da tvoj trud vsaj včasih kdo opazi.
V nedavnem intervjuju za Delo ste izpostavili, da delujete interdisciplinarno. Menite, da je to ena izmed kompetenc prihodnosti? Bomo v bodočnosti morali razmišljati širše, večpodročno?
Interdisciplinarnost je že kompetenca sedanjosti. Mislim, da se pomena interdisciplinarnosti raziskovalci zavedamo zelo dobro in smo se tudi zelo hitro sposobni povezati v interdisciplinarne ekipe, ko je to potrebno. Na področju raziskav v farmaciji, kjer sam delujem, je to zelo izrazito. Možnost še boljšega povezovanja med raziskovalnimi inštitucijami in farmacevtsko industrijo v Sloveniji predstavlja neizkoriščen potencial predvsem na področju inovativnega razvoja zdravil, tako bioloških kot majhnih molekul.
Kateri so ključni mejniki v vaši karieri? Na kaj ste najbolj ponosni?
Ključna mejnika sta verjetno pridobljena in uspešno izvedena evropska projekta. Zanimivo; oba sta bila na področju razvoja protibakterijskih učinkovin. Prvi (z akronimom EUR-INTAFAR, potekal je od 2005 do 2010) je bil izrazito akademski, s skoraj 20 partnerji iz cele Evrope, in je bil posvečen iskanju novih tarč in novih zaviralcev biosinteze bakterijskega peptidoglikana. Drugega (akronim ORCHID, potekal je od 2010 do 2015) je vodilo farmacevtsko podjetje Glaxo in je bil fokusiran na razvoj zdravil za zdravljenje tuberkuloze. To je bila zelo zanimiva izkušnja, saj smo za čas trajanja projekta delovali kot oddelek multinacionalke z dostopom do vseh njihovih relevantnih raziskovalnih podatkov. Za raziskovalce iz akademije je bil to pravi kulturni šok – v pozitivnem smislu.
V obeh projektih se nam je kot fakulteti uspelo pozicionirati kot močna skupina na področju razvoja protimikrobnih učinkovin. Oba projekta sta med drugim omogočila opravljanje doktorata, zaposlitev in karierno odskočno desko večim raziskovalcem na začetku kariere. Nekateri med njimi so ostali v Sloveniji, bodisi v industriji ali na Univerzi, nekateri pa so šli v tujino.
V čem bolj uživate – v raziskovalnem ali pedagoškem delu?
Če kot univerzitetni profesor ne uživaš v obojem, nisi v pravi službi. Ko sem zelo intenzivno vpet v pedagoško delo, si želim več raziskovalnega dela in obratno. Je pa res, da smo univerzitetni profesorji v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami, predvsem ZDA, dosti bolj obremenjeni s predavanji.
Kako globalna postaja oziroma je že znanost? Kako odločilno za poklicno pot in razvoj raziskovalcev s področja farmacije je dejstvo, od kod je raziskovalec, kje se je kdo rodil, v kakšnem nacionalem okolju deluje, kje lahko razvija svoj talent?
Znanost je seveda postala že skoraj popolnoma globalna. Če si rojen v Sloveniji, seveda imaš vse možnosti nadaljevanja raziskovalne kariere praktično kjerkoli. Verjetno je to še vedno nekoliko težje, če prihajaš iz Afrike ali Azije.
Ali obstaja nekoristna raziskava?
Če je raziskava zasnovana slabo in uporablja neprimerno metodologijo, je seveda lahko nekoristna, saj ne bo mogla pravilno odgovoriti na zastavljeno vprašanje.
Kam je usmerjen vaš raziskovalni fokus?
Moj raziskovalni fokus je v zadnjih letih usmerjen na tri terapevtska področja: razvoj učinkovin za zdravljenje bakterijskih infekcij, raka in nevrodegenerativnih bolezni. Skupni imenovalec mojega raziskovalnega delovanja na vseh treh terapevtskih področjih je razvoj nizkomolekularnih encimskih inhibitorjev.
Aktivni ste na različnih terapevtskih področjih. Kaj novega se dogaja na področju zdravljenja nevrodegenerativnih bolezni, kakršna je Alzheimerjeva bolezen?
Glavna novost na področju Alzheimerjeve bolezni je v bistvu slaba novica, da večina velikih farmacevtskih podjetij zapira svoje programe razvoja zdravil na tem področju. FDA je pred kratkim odobrila novo zdravilo za zdravljenje Alzheimerjeve bolezni, aducanumab, monoklonsko protitelo proti amiloidu beta. Gre za registracijo novega zdravila na tem področju po zelo dolgem času. Ta odobritev je bila precej kontroverzna, saj se mnogi ne strinjajo z registracijo zaradi slabe učinkovitrosti tega zdravila. Tudi evropska agencija EMA je ravno pred nekaj dnevi zavrnila njegovo registracijo.
Vsi ti problemi samo nakazujejo pomen akademskih raziskav na tem področju.
Kdo sestavlja vašo raziskovalno skupino? Kateri so njeni/vaši najpomembnejši timski uspehi?
Trenutno sta v moji ožji raziskovalni skupini dva mlada raziskovalca (Katarina Grabrijan in Anže Meden) in dva podoktorska raziskovalca (dr. Alen Kranjc in dr. Aljoša Bolje). Od starejših raziskovalcev moram omeniti svoje bivše mlade raziskovalce (dr. Martina Hrast, dr. Izidor Sosič, dr. Urban Košak in dr. Damijan Knez), ki sestavljajo jedro ekipe. Moram pa izpostaviti, da je moja raziskovalna skupina sestavljena precej ohlapno in se mnogi sodelavci iz Fakultete za farmacijo v njo vključujejo zgolj občasno, projektno.
Kot timski uspeh bi poleg zgoraj omenjenih evropskih projektov lahko izpostavil razvoj inhibitorja butirilholin esteraze kot potencialne zdravilne učinkovine za zdravljenje Alzheimerjeve bolezni. Razvoj se je začel kot stranski projekt v okviru doktorata mladega raziskovalca, pripeljal pa je do uspešnega eksperimentalnega zdravljenja psov in razgovorov s farmacevtsko industrijo o morebitnem licenciranju patenta.
V okviru SRIP Zdravje – medicina ste vodja fokusnega področja Translacijska medicina. Kako ocenjujete pomen združenj kot je SIS EGIZ?
SIS EGIZ bi s svojim vodenjem SRIPa Zdravje – medicina lahko bil dober katalizator za prebojne raziskave na področju biomedicine, saj bi lahko združil kritično maso raziskovalcev iz vseh tipov inštitucij, in jim pomagal pri doseganju skupnega cilja. Kar tukaj še potrebujemo, so pravi razpisi, ki bi zagotavljali podporo države oziroma evropskih sredstev in upoštevali specifiko tega področja, kjer ni mogoče priti do tipičnega »prototipa« ali celo »izdelka« za nekaj deset tisoč Evrov.
Smo na pragu novega leta. Kaj si želite za leto 2022 – osebno, profesionalno?
Tako kot verjetno vsi, predvsem zdravja. V profesionalnem življenju pa čim več dobrih idej in predvsem časa za njihovo realizacijo. In nenazadnje – čim manj birokracije.
Za SIS EGIZ pripravila: Tonja Blatnik, iUFC – Institute for Universal Future Communications, https://iufc.si/en/home/