V središču: Intervju z zaslužnim profesorjem Stanetom Pejovnikom
Življenjsko pot prof. dr. Staneta Pejovnika že več kot trideset let tlakuje predano znanstveno delo. Poznamo ga kot nekdanjega direktorja Kemijskega inštituta, dekana Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo in rektorja Univerze v Ljubljani. Je redni član Svetovne akademije znanosti in umetnosti, s častnim doktoratom ga je okronala tudi Univerza Clarkson v ZDA. Ta mesec pa je njegovo pot zaznamoval še en pomemben mejnik: prejel je najvišje državno priznanje v znanosti. Kot gonilni sili SIS EGIZ, se mu v združenju poklanjamo s pričujočim intervjujem. V njem ta velika osebnost slovenske znanosti spregovori skozi metafore in anekdote ter tako razodene tudi kakšno, doslej javnosti neznano, poglavje svoje življenjske poti.
Prvo vprašanje daje pridih vsem sledečim. Naj bo prvo vaše – za vas.
Kaj bi spremenil, če bi lahko celotno življenjsko pot prehodil še enkrat?
In odgovor?
Nič. Pustil bi stvarem naj tečejo. Najpomembnejše je, da si povezan s tem, kar delaš, in s tistimi, s katerimi živiš. Oboje je enako pomembno – po drugi strani pa drži tudi, da popolnega ravnotežja ni.
Pred dnevi ste prejeli prestižno Zoisovo nagrado za življenjsko delo. Če bi vas prosila za metaforo, s katero bi opisali svoje življenjsko delo, katero bi izbrali?
Življenje ni tisto, kar smo doživeli. Je tisto, kar smo si zapomnili.
Kaj ste si zapomnili? Kaj vas je zaznamovalo, zgradilo, oblikovalo?
Kot otrok sem živel v vasi Galicija blizu Žalca. Na vrhu hriba je bila šola, hiša za učitelje, cerkev, mežnarija in župnišče. Moja starša sta bila učitelja, učila sta vse štiri razrede. Vse dokler se nista k nam preselila še stara starša, sem bil brez varstva in sem zato z materjo hodil v njen razred. Tako sem se seveda veliko naučil – brati, pisati, računati sem znal že pri šestih letih. Odločili so se, da grem zato lahko kar v šolo. Zatrdim lahko, da je bilo to prezgodaj – socialno namreč nisem bil pripravljen in eno leto je v tej starosti veliko. Sošolci so bili le eno leto starejši, a v bistvu bolj dozoreli. Šele na fakulteti sem ujel popoln stik z okolico. Svojim vnukom bi danes raje eno leto podaljšal igro, kot da bi jih poslal v šolo prekmalu.
Zaznamovala me je tudi huda življenjska izkušnja – zgodnja očetova smrt. Zbolel je za levkemijo in pri 40 letih umrl. V Sloveniji ni bilo znanja za zdravljenje, zato je moral v Zagreb. Dvakrat na mesec sem iz Celja v Zagreb vozil kri, da so mu jo lahko menjavali. Seveda sem se zavedal, da je prognoza slaba in čeravno je bil vsakič, ko sem prišel vesel, te radosti nisem mogel deliti. Nisva se pogovarjala o smrti, sva jo le nakazovala. Če bi kdorkoli v moji družini danes na smrt zbolel, bi se o tem pogovarjal. Pogovor marsikaj olajša. No vidite, da so stvari, ki bi jih spremenil na svoji življenjski poti.
Kako je očetova smrt spremenila vašo pot?
Želel sem si študirati v Beogradu, pa zaradi pomanjkanja denarja, posledično tudi zaradi očetove smrti, nisem mogel. Tako sem študiral v Ljubljani in ves čas študija tudi delal preko »študenta«, da sem se preživljal. Imel pa sem srečo, da sem delal v laboratoriju Instituta »Jožef Stefan« in tako sem bil po diplomi resnično pripravljen na raziskovalno delo. To je sicer izkušnja, s katero pa sem veliko pridobil pri kasnejšem delu in jo vsem priporočam.
Kako se je življenje zasukalo potem?
Po diplomi se nama je s partnerko Majdo rodila hči, Urška. Takrat še nisva bila poročena in o poroki niti nisva razmišljala, starša pa naju v poroko nista silila. Ko pa je poroko oznanila moja sestra Alenka – sta prišla najina starša na obisk. Bila sta odločna: “Alenka se bo poročila, vidva bosta pa priči. No, in še vidva se bosta poročila.” In tako je tudi bilo. Kmalu zatem se nama je rodil še sin. Ko je bil star 9 mesecev, sem dobil štipendijo v Stuttgartu. Žena je takrat pustila službo na šoli in smo šli vsi, torej devetmesečni sin Janez, dvo in pol letna hči Urška in midva, v Nemčijo za eno leto in pol.
Stuttgartski »Institut Max Planck« je vrhunska mednarodna ustanova. V laboratoriju smo vsi govorili angleško. Sobo sem si delil s kolegom iz Južne Koreje, ki je kasneje delal na KIT. To je korejska kopija ameriškega MIT. Ko sem skoraj 20 let kasneje obiskal to vrhunsko korejsko univerzo s takratnim slovenskim ministrom, sem dobil poziv, da želi rektor govoriti z menoj. Bil sem presenečen. Z menoj? In rektor ni bil nihče drug kot moj kolega iz MPI Stuttgart. Ta anekdota govori o izjemni pomembnosti mednarodne mreže, ki sem si jo stkal, zahvaljujoč Institutu Max Planck. Institut »Jožef Stefan« pa me je naučil osnovne metodologije raziskovanja. Vloga obeh institucij je bila odločilna za mojo pot.
Zaupajte nam še kakšno anekdoto, prosim.
Ko sem šel v pokoj, me je poklical japonski kolega. Povabil me je na njihovo zasebno univerzo in mi ponudil nerazumno visoko plačo – v primerjavi s slovenskimi seveda. To sem mu tudi povedal. Pa mi je odgovoril: »Saj ne kupujemo tebe, ampak tvojo mrežo. Če se nam pridružiš, bodo sem prihajali pomembni ljudje iz tvojega kroga. In ravno to najbolj potrebuje naša univerza.«
Sam sem doktoriral na Univerzi v Ljubljani. Bil sem med prvimi, ki je na vprašanja med zagovorom odgovarjal v angleščini. Po doktoratu sem želel odpreti svoje raziskovalno področje v okviru Instituta »Jožef Stefan« – a sem bil za slovenske razmere premlad, da bi imel svojo raziskovalno skupino. Z dr. Kolarjem, ki je bil tudi moj mentor, sva se nato dogovorila za mesto asistenta na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo. Vedno sva dopuščala, da imava različna mnenja in pogosto sva trdo razpravljala.
Menim, da šefov ni treba vedno ubogati, res pa je, da moraš biti trdno prepričan v svoj prav in vedeti zakaj čemu nasprotuješ. Če se bojiš, si že izgubil.
Vaša prva karierna stopnička je bilo vodenje Kemijskega inštituta. Prišlo je nepričakovano. Izziv ste sprejeli kot asistent pri 36 letih, Inštitut pa ni bil v najboljši kondiciji. Kaj vas je opogumilo?
Nisem okleval. Hitro sem se odločil in naredil sem prav. Biti direktor je trdo delo. In čeravno je bilo veliko »papirologije«, nisem hotel zapustiti raziskovanja. Na fakulteti smo se začeli ukvarjati z litijevimi baterijami. Jugoslovanska armada je takrat s tovarno Zmaj sklenila pogodbo za izdelavo baterij s tionil-kloridom. Potencial je ogromen. Mi pa smo ustvarili močno mlado in zelo interdisciplinarno (kemiki, fiziki, elektrotehniki) raziskovalno ekipo, ki je morala vse postaviti od samega začetka. Najpomembnejši pa so bili moji doktoranti, sami izvrstni fantje in dekleta, ki so danes zelo uspešni v Evropi in svetu na področju raziskav litijevih baterij. Seveda se je skupina skupaj z mano preselila na Kemijski inštitut. Danes je ena od nosilnih raziskovalnih skupin na inštitutu.
Vrhunskega rezultata ne moremo ustvariti čez noč. Katere so ključne prvine?
Več jih je – oprema, dobra mednarodna mreža in pravi ljudje. Če želiš v državi imeti neko znanstveno področje, ki potem državi omogoča, da ima stik z vrhunskimi dosežki in se tudi sama umešča v vrh, je treba z raziskavami začeti dovolj zgodaj. Raziskovalci morajo na premikajoči vlak stopiti pravočasno. Znanstvena dognanja enostavno potrebujejo čas, da dozorijo. Tudi do 10, 20 let. Področje litijevih baterij recimo, nam je odprlo vrata na področju avtomobilskih akumulatorjev, ki je danes zelo aktualno. Neskromno lahko rečem, da sem bil začetnik na tem polju v Slovenji – zato je bilo moje delo na Kemijskem inštitutu pravzaprav delo za državo Slovenijo.
Kakšen ste kot pedagog?
Dvakrat sem bil izbran za najboljšega profesorja na Fakulteti. Uspeš lahko samo, če dovolj dolgo in trdo delaš. Moja univerzitetna kariera temelji na dejstvu, da rad predavam. Rad imam stik z mladimi. Čeravno je to delo tudi naporno, me veseli.
Vsakič, ko sem končal predavanje, sem si vzel čas in si kot film prevrtel svoje predavanje nazaj. Iskal sem točke, kjer nisem dovolj jasno razložil stvari. Te sem potem označil in jih izboljševal, če ne drugače, pa med dopustom. Opažam, da slovenski študentje premalo vztrajajo na dobri razlagi. Če bi bil sam še enkrat študent, bi bil prav zagotovo “zoprn” – spraševal bi tako dolgo, dokler ne bi dobil dobrega pojasnila snovi.
Prav tako smo imeli v naši raziskovalni skupini dogovor, da preden predavamo na konferencah, nastopimo drug pred drugim. Temu smo rekli “poskusna predavanja”. Drug drugega smo tudi spraševali, kar se da težka vprašanja in čim bolj podobna tistim, ki nam bi jih lahko zastavilo pravo občinstvo. Tako smo si vlili samozaupanje. To prakso sem prenesel tudi svojim študentom.
Med vidnejšimi mejniki v vaši karieri je tudi leto 2009, ko ste bili izvoljeni za 42. rektorja Univerze v Ljubljani. Na katere uspehe ste najbolj ponosni v tej vlogi?
Jezilo me je, da so predavanja v okviru Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo potekala na kar 13 naslovih – v predavalnicah, razpršenih po vsem mestu. “Rabimo novo stavbo,” smo vedeli vsi zaposleni. Vendar pa je bila pot do tja dolga in prav nič preprosta. Lokacija, denar, dovoljenja. Trajalo je skoraj dvajset let in ko sem zaključeval z rektorskim mandatom, smo stavbo vendarle postavili. Na to sem ponosen.
Nam zaupate še kakšno rektorsko anekdoto?
Predsednik vlade ni prišel na obisk na Univerzo v Ljubljani (mimogrede je tu diplomiral) niti enkrat, ministri pa so nas v glavnem želeli poučevati, kaj in kako naj delamo. Višek pa je bil, ko so nam v proračunu pobrali 16 milijonov proračunskih sredstev brez vsake utemeljitve. Povabil sem študente in zaposlene, da se temu upremo pred parlamentom in vsem (študentom in zaposlenim) poslal elektronsko pošto s povabilom k uporu. V eni uri sem prejel 3000 odgovorov in se odločil: gremo! Več tisoč študentov in profesorjev se nas je zbralo na Kongresnem trgu in z vodstvom Univerze v Ljubljani, Mariboru in Kopru na čelu smo odkorakali na Trg republike. Napolnili smo ga in med študente razporedili članice in člane Akademskega pevskega zbora. Zapeli smo Gaudeamus igitur in študentka je prebrala naše zahteve. Za konec smo zapeli Zdravljico, jaz pa sem pohitel na slavnostno sejo Senata univerze, kjer smo proglasili zaslužne profesorje. Bilo je krasno in uspešno! Poslanci so vrnili vseh 16 milijonov v proračun. Zbrani pa se niso hoteli raziti in so nato naredili krog okoli parlamenta in ker tega nismo najavili, sem po enem tednu dobil odločbo s plačilom kazni 500 €.
Naslednje jutro pa je zgodaj zjutraj v moj kabinet klical novinar Denis Avdić. Mene še ni bilo v službi in vprašali so ga, zakaj kliče. Ponudil je, da bi kazen plačal namesto mene. Moja šefica kabineta Tanja Pibernik je to med gromkim smehom zavrnila, rekoč: »To pa ne bo šlo. Rektor hoče kazen plačati sam.« In sem jo, Denis pa je z odličnim komentarjem pogovor objavljal vse dopoldne po radiu.
Še vedno hodite vsak dan delat v svojo pisarno na fakulteti. Kaj snujete?
Moja vizija je Medicinska dolina – to je seveda delovno ime za znanstveno mesto, ki bi ga lahko naredili, če bi Slovenija imela inovacijski sistem, vizijo in rizični kapital. Takšno dolino znanja in sodelovanja nujno potrebujemo, saj je edina pot do ekonomije, sloneče na znanju.
Poleg tega poskušam preprečevati neumnosti, ki smo jih pričeli institucionalizirati s slovitim ZUJF-om. Naša demografska slika je namreč enako slaba, kot povsod po Evropi. Premalo se ukvarjamo s starejšo populacijo, enostavno ne izkoristimo znanja in sposobnosti, ki jih ima. Poleg tega smo starost naredili nečloveško. Domovi za ostarele so večinoma popolnoma neprimerni in bodo generacije varovancev prikrajšali za spoštljivo doživljanje starosti.
Varovanci so v današnjih domovih obravnavani kot nekakšen inventar. Prav v takšnem znanstvenem mestu bi lahko njihove sposobnosti učinkovito prenašali na mlade, starejši generaciji pa omogočili spoštljivo starost. To bi naredili tako, da bi v prijetnem okolju postavili akademsko vas in skupnost starejših oblikovali tako, da bi lahko vsaj delno nadomestila staranje v družinskem krogu.
Intervju: Tonja Blatnik, iUFC – Institute for Universal Future Communications
