Kako vzgojiti slovenske samoroge, vredne več kot milijardo evrov?
Samorogi, zasebna podjetja z valuacijo več kot milijardo dolarjev, privlačijo tako zaposlene kot investitorje in omogočajo rast dodane vrednosti ter produktivnosti in s tem boljše življenje oziroma blaginjo prebivalstva. V Sloveniji imamo trenutno enega (Outfit 7). Kako ustvariti pogoje za nove? Mag. Sibil Svilan, ki že 15 let vodi SID banko, prvo slovensko spodbujevalno razvojno finančno inštitucijo, ki je postavila vrednote in poslanstvo trajnostnega razvoja slovenskega gospodarstva, kot eno izmed ključnih ovir prepoznava vrzel povezovanja temeljnih raziskav na univerzah in raziskovalnih institucijah s potrebami gospodarstva. “Ta bi bila manjša, če bi bil v Sloveniji vzpostavljen ustrezen finančni mehanizem za prevzemanje oziroma delitev tveganj med različnimi deležniki.”
“Ključno vlogo združenja SIS EGI vidim v tem, da slovenska podjetja potiska v “out of the box” razmišljanje, jim odpira vrata do zelene in digitalne ekonomije doma in po svetu ter krepi inovacijske zmogljivosti ter mednarodno konkurenčnost slovenskega gospodarstva in družbe”.
SID Banko ste vodili 15 let oziroma tri mandate, pred tem ste leto in pol delovali kot član uprave banke. Kako zrete na to obdobje? Kateri so vaši največji mejniki, dosežki, na kaj ste ponosni?
Leta 2005 sem se pridružil kot član uprave Slovenske izvozne družbe d.d. z namenom, da to družbo spremenimo v osrednjo slovensko spodbujevalno in razvojno finančno inštitucijo oziroma banko, tako kot je bil to namen že ob osamosvojitvi leta 1991, vendar takrat to ni bilo mogoče in je zato leta 1992 nastala samo inštitucija za zavarovanje slovenskega izvoza SID d.d. oziroma Slovenska izvozna družba.
S sodelavci smo takoj začeli s preobrazbo SID d.d. v SID banko d.d. in že jeseni 2006 pridobili polno licenco Banke Slovenije za prvo spodbujevalno, razvojno in izvozno banko Slovenije, ki jo vse od njenega nastanka s posebnim zakonom v letu 2007 vodim kot predsednik uprave.
SID banka je kot prva slovenska spodbujevalno razvojna finančna inštitucija postavila vrednote in poslanstvo trajnostnega razvoja slovenskega gospodarstva, kar je bilo v letih 2007-2008 pionirsko delo.
V teh 15 letih smo, skupaj s sodelavci, naleteli na številne izzive, začenši z našim interventnim delovanjem v globalni krizi po letu 2008, ko smo učinkovito izvedli pomembne proticiklične in protikrizne ukrepe z intenzivnim kreditiranjem gospodarstva in bank. V kriznih letih smo naš tržni delež povečali za več kot trikrat in začasno po velikosti postali celo druga banka v državi. V letu 2014 smo tudi uspešno prestali vseevropske obremenitvene stresne teste kar zagotovo lahko štejemo med uspehe in ostali edina slovenska banka, ki je ni bilo potrebno dokapitalizirati. Ves ta čas smo se razvijali in rasli ter zaposlovali nove sodelavce, kar je bila takrat redkost v finančnem sektorju. Še pomembneje pa je bilo, da smo razvijali povsem nove finančne instrumente (kredite) na slovenskem finančnem trgu in tako pokrivali nastale tržne vrzeli ter dejansko uvajali krožno gospodarstvo in trajnostni razvoj, za kar smo morali uspešno sodelovati s številnimi domačimi in tudi tujimi deležniki.
Tako smo na mednarodnih kapitalskih trgih začeli izdajati lastne obveznice za financiranje slovenskega gospodarstva in bili v tistem času edina slovenska finančna inštitucija, ki je pri tem uspela in nam to še vedno uspeva tudi danes. Nadalje smo, na primer, z Ministrstvom za gospodarski razvoj in tehnologijo, leta 2012 začeli z izvajanjem finančnega inženiringa prek posojilnih skladov, ki so prvič podjetjem ponudili nacionalne finančne instrumente z GBER in de minimis v kombinaciji s proračunskimi sredstvi oziroma državnimi pomočmi. Prav tako smo bili prvi v Sloveniji, ki smo leta 2016 vzpostavili prvi lastniški sklad za lastniško financiranje rasti slovenskih podjetij SEGIP (The Slovene Equity Growth Investment Programme). SID banka je leta 2017 postala tudi upravljavka Sklada skladov za povratno uporabo evropskih kohezijskih sredstev. Z oblikovanjem Sklada skladov je bil storjen pomemben korak v smeri večje vloge povratnih sredstev z uporabo finančnih instrumentov, česar do takrat Slovenija ni poznala. Preko finančnih instrumentov iz naslova obstoječega Sklada skladov SID banke, v okviru katerega je predvidenih 253 milijonov evrov kohezijskih sredstev, ki se črpajo po tranšah, ter skupaj s finančnim vzvodom in upoštevaje ponovno uporabo vrnjenih sredstev evropske kohezijske politike, bo podjetjem in drugim končnim prejemnikom do konca leta 2023 na voljo več kot 370 milijonov evrov.
V času mojih treh mandatov smo veliko pozornost posvečali tudi prehodu slovenskih podjetij na bolj krožne in trajnostne poslovne modele kot eno osnov našega poslanstva. Da bi jim ta prehod tudi finančno olajšali, smo leta 2018 kot prvi slovenski izdajatelj izdali zeleno obveznico, ki služi kot ugodnejši vir financiranja projektov krožnega gospodarstva, s čimer je bilo doseženih kar nekaj pozitivnih okoljskih učinkov in ponosno lahko zremo v prihodnost, saj smo skoraj v celoti že porabili vsa sredstva v višini 75 milijonov evrov. V zadnjih dveh letih pa je največji uspeh zagotovo naš aktiven odziv na izjemno hitro poslabšanje makroekonomskih razmer ob izbruhu korona krize, ko je SID banka zelo hitro in uspešno, kot že v prejšnji krizi, tudi tokrat interventno prevzela nase velik del bremena likvidnostne pomoči in financiranja slovenskega gospodarstva v nepredvidljivih razmerah. Ob tem smo vzporedno oblikovali interventen instrumentarij, instrumentarij za ponovno rast gospodarstva in instrumentarij za spodbuditev odpornosti in prenove gospodarstva, tudi s pomočjo izdaje Covid obveznice v višini 350 milijonov evrov in uporabo ECB TLTRO ter namenske vire Evropske investicijske banke, Razvojne banke Sveta Evrope in banke Kreditanstalt für Wiederaufbau. Dodatno pa smo vzpostavili in izvajali dve jamstveni shemi v imenu in za račun Republike Slovenije s potencialnim obsegom 2,2 milijarde evrov. Svoje delovanje ves čas skušamo krepiti in to usmerjati na tržne vrzeli oziroma na segmente z največjim učinkom na preprečevanje negativnih posledic krize na gospodarsko aktivnost. Ob tem smo nemarkatabilne zavarovalne posle, ki jih delamo za Republiko Slovenijo, povečali na 2 milijardi evrov ob bilančni vsoti 3 milijard evrov financiranja slovenskega gospodarstva. S temi finančnimi dosežki smo v določenem obdobju spodbujali tudi do 20% slovenskega izvoza, 5% slovenske prodaje in 2% prispevali k rasti BDP-ja. Še zlasti pa smo ponosni, da smo ohranili ali omogočili nastajanje 15.000 do 20.000 delovnih mest letno. Ob vsem tem, smo v 15 letih kar za petkrat povečali število zaposlenih na današnjih 235, kapital za 55% na 480 milijonov evrov ter ves čas poslovali z dobičkom.
Zato moram posebej izpostaviti, da sem za te dosežke zelo ponosen predvsem na svojo ekipo, vse sodelavke in sodelavce, ki so mi v teh 15 letih s svojim strokovnim znanjem, prizadevnostjo in požrtvovalnostjo ter energijo pomagali soustvarjati uspešno zgodbo SID banke.
Slovenija se umešča med inovacijske sledilce, pa čeprav imamo relativno močno znanstveno osnovo, prodorna podjetja in tradicijo inovatorstva. Kako si razlagate ta razkorak?
Res je, Slovenija se uvršča med inovacijske sledilce, kar potrjujejo tudi izsledki raziskave koprske fakultete za management[1]. Visokotehnološka podjetja inovativnost namreč obvladujejo slabo in tudi gospodarski rezultati so glede na inovacijske možnosti v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami EU nizki. Za uspešen gospodarski in družbeni razvoj Slovenije inovacijska sposobnost žal še vedno ni prepoznana kot ključna in bistvena. Dobra znanost je nujno potrebna, ni pa zadosten pogoj za inovativno in konkurenčno gospodarstvo. Čeprav si v SID banki že dobro desetletje prizadevamo za izboljšanje položaja, saj že od leta 2011 izvajamo financiranje raziskav, razvoja in inovacij s povratnimi sredstvi oz. finančnimi instrumenti, se je to izkazalo za premalo spodbudno in žal ne dosega željenih rezultatov. Vzroki za to so različni in preširoki, da bi jih tu obravnavali. Bistveno pa je, da nimamo jasnega razvojnega modela kot osnovo.
Slovenija, oziroma naša regija kot celota, je sicer zgodovinsko prispevala nekaj najboljših idej in misli, vendar se vsi zavedamo, da je danes inovacijska aktivnost tako javnih subjektov inovacijskega ekosistema, kot seveda gospodarstva izrednega pomena za krepitev konkurenčne sposobnosti in produktivnosti slovenskega gospodarstva, vendar ta ni na ravni, ki bi nam to omogočala.
Zakaj prihaja do razkoraka med raziskovalno dejavnostjo univerz in raziskovalnih institutov ter njihovim financiranjem?
Razkorak je, po naši oceni, nastal med raziskovalno dejavnostjo univerz in raziskovalnih institutov ter njihovim financiranjem, ki je odvisno predvsem od (ne)kontinuiranega zagotavljanja javnih sredstev, ter na drugi strani funkcionalno vrednostjo teh raziskav z vidika potreb trga oziroma gospodarstva. Raziskovalne institucije se soočajo s pomanjkanjem vsebinskih orodij in finančnih mehanizmov tako pri spodbujanju preboja v ozkih nišah, kot tudi v smislu omogočanja in pospeševanja integrativnih projektov ter pri kombiniranju obeh omenjenih pristopov. Gospodarstvo financira lastne raziskave in razvoj iz svojih sredstev in se le delno povezuje oziroma sodeluje z raziskovalno aktivnostjo na univerzah in raziskovalnih institutih. Poleg tega so podjetja tveganja, povezana s financiranjem raziskav in razvoja do faze komercializacije, pripravljena prevzemati le v omejenem obsegu. Vse to močno zavira prenos rezultatov vrhunskega bazičnega raziskovalnega dela v gospodarsko okolje. Posledično se kot družba in država soočamo z visoko izgubo potencialov in številnih priložnosti za doseganje dodane vrednosti.
“Izgubljamo že na inovacijah, ki jih ne znamo razvijati, posledično mala in srednja podjetja v Sloveniji ne zrastejo v velika, mednarodno priznana podjetja,” ste nekoč dejali. Kako naj razvijemo celovit pristop k inovacijski dejavnosti?
Znan je citat avstrijskega ekonomista Josepha Shumpetra, ki je dejal: »dokler inovacije ne zaživijo v praksi, so ekonomsko nepomembne…«. Zanimivo je, da je Schumpeter, ki je deloval ob koncu 19. in v prvi polovici 20. stoletja, to dejstvo že prepoznal, slovenski inovacijski ekosistem in država kot celota pa, na tem področju, v 21. stoletju še vedno ne.
Eden od predpogojev za realizacijo zahtevnih projektov, ki zahtevajo interdisciplinarna znanja je predvsem povezovanje tehno-socio-ekonomskega znanja slovenskih raziskovalcev in izkustvenega znanja slovenskih podjetij ter ocenjevanja komercialnega potenciala oziroma vrednosti raziskovalnih projektov. Drugi predpogoj je tudi podjetniška naravnanost slovenskih raziskovalcev v dovolj kritičnem obsegu. Raziskovalci so v najbolj razvitih državah v veliko večji meri zaposleni v industrijskem, gospodarskem okolju, medtem ko je v Sloveniji ravno obratno in jih več kot 80 % deluje zgolj na univerzah in inštitutih. Še večja slabost pa je, da profesorji na univerzah velikokrat žal ne znajo razmišljati podjetniško in se žal tudi ne spodbuja prehoda raziskovalcev iz univerz v gospodarstvo, niti ni možne poti nazaj, upoštevaje, da so spin-out oziroma spin-off podjetja v začetni fazi tvegana (tudi z vidika trajnosti/stabilnosti zaposlitve raziskovalcev). Vse to pa je posledica dejstva, da v Sloveniji podjetništvo ni tako prepoznano kot v severnih sosednjih državah, kjer že dolga leta gojijo poklon podjetništvu, medtem ko pri nas na podjetnike ter njihove uspehe prepogosto gledamo z zavistjo.
Verjetno bi se v primeru, če bi bil ta predpogoj izpolnjen, delo raziskovalcev na dnevni bazi prepletalo z delom v gospodarstvu in bi vodenje tovrstnih projektov s strani ekspertov omogočalo tudi vključevanje najnovejših naprednih znanstveno-raziskovalnih projektov v celovit okvir integriranega produkta, kar bi prineslo dodano vrednost za slovensko znanost in gospodarstvo. Na ta način lahko skozi integracijo vrhunskega slovenskega strokovnega znanja iz različnih ved, disciplin in področij, hitro oblikujemo rešitve za kompleksne probleme v domačem, regijskem in širšem merilu. Odlične rešitve bi tako prišle tudi do prepotrebnih podjetniških znanj, ki bi zagotovile njihovo uspešno trženje doma in predvsem v tujini.
Manjkajoči del so verjetno tudi viri financiranja.
Inoviranje zahteva običajno tvegane finančne vložke, pogosto brez garancije povračila. To pa zahteva drugačno obliko financiranja predvsem v lastniški obliki in ne toliko v dolžniški, ki je predvsem prisotna v slovenskem bančnem okolju. SID banka se zato trudi zagotoviti tudi lastniško financiranje ob že uveljavljenem dolžniškem financiranju inovacij za podjetja v vseh življenjskih fazah. Z nedavno ustanovljeno CEETT skupno platformo SID banke, HBOR in EIF, bo poskrbljeno za financiranje spin-out podjetij iz univerz in raziskovalnih institutov, že v pred semenski fazi, pa tudi semenski in scale up fazi, kar je sicer vloga skladov za prenos tehnologij v Evropi, dodatno pa se s CEETT platformo, zaradi odsotnosti kontinuitete podpore v zadostnem obsegu z nepovratnimi sredstvi, naslavlja tudi faze, ki se tradicionalno drugje v EU financirajo z nepovratnimi sredstvi (TRL faze 3-7 t.j. od faze t.i. »Proof of concept«, proizvodnje v laboratoriju, kreiranja prototipa, ipd.). Po fazi komercializacije raziskav, razvoja in inovacij pa zagonska podjetja financirajo klasični skladi tveganega kapitala. Ker le-teh v Sloveniji ni profesionaliziranih, obseg njihovega financiranja zagonskih podjetij pa je zanemarljiv glede na potrebe trga, SID banka z EIF pripravlja nadgradnjo obstoječega SEGIP programa lastniškega in kvazi lastniškega financiranja, za vlaganje v sklad(e) tveganega kapitala, katerih naložbeni fokus bodo slovenska zagonska podjetja in njihova nadaljnja rast. Iz študije EIF »The impact of VC on the exit and innovation outcomes of EIF backed start-ups«[2] (Vol. VI) jasno izhaja pozitivni učinek skladov tveganega kapitala, podprtih s strani EIF, na inovativno sposobnost mladih in inovativnih podjetij v Evropi.
SID banka je sicer kot upravljavka Sklada skladov 2014-2020 razvila tudi finančni instrument neposrednega lastniškega financiranja in konvertibilnih posojil zlasti zagonskim podjetjem (torej ne preko skladov tveganega kapitala), ki ga izvaja Slovenski podjetniški sklad; po operativnem programu RS je za ta namen v obdobju 2014-2023 namenjeno 10 milijonov evrov.
V fazi rasti pa se podjetjem na podlagi programa SEGIP, SID banke in EIF, nudi lastniško in kvazi lastniško financiranje preko skladov zasebnega kapitala in sicer preko slovenskih skladov Alfi Private Equity SIS in Generali Growth Equity Fund ter sklad zasebnega kapitala Evolving Europe. Za podjetja v fazi razvoja je bilo preko programa SEGIP izvedenih že kar nekaj vlaganj v perspektivna podjetja, ki so potrebovala financiranje za rast in nadaljnji razvoj, povečanje vrednosti podjetja, vstope na nove trge in podobno. Poleg možnosti lastniškega financiranja pa SID banka nudi posojila za financiranje raziskav, razvoja in inovacij ter prehoda v krožno in trajnostno gospodarstvo. Vsa podjetja ob tem pozivam, da se obrnejo na nas, da skupaj poiščemo zanje najbolj ugodno možnost financiranja za nadaljnji razvoj podjetja.
Kako velik problem v Sloveniji predstavlja zapolnitev vrzeli v financiranju inovativnih tehnoloških projektov univerz in raziskovalnih institutov ter njihovi kasnejši komercializaciji?
Potreba po financiranju prenosa tehnologij iz raziskovalne sfere v gospodarstvo v Sloveniji izhaja iz delovnega dokumenta Evropske komisije »Country report Slovenia 2019«, v katerem Evropska komisija navaja, da ima Slovenija slabe kazalnike povezane s komercializacijo znanstvenih rezultatov. Evropska Komisija v dokumentu poroča, da ostaja raziskovalni, razvojni in inovacijski ekosistem neučinkovit in da so šibke povezave med gospodarstvom in raziskovalnimi institucijami. Potreba po financiranju tveganega kapitala v Sloveniji pa izhaja tudi iz Country Specific Recommendations, Evropske Komisije – ta v poročilu (»Recommendation for a Council Recommendation on the 2020 National Reform Programme of Slovenia and delivering a Council opinion on the 2020 Stability Programme of Slovenia«), med ukrepi za likvidnostno podporo gospodarstvu, omenja prav potrebo po izboljšanju dostopa podjetij do alternativnega financiranja, saj Evropska Komisija ugotavlja, da v Sloveniji zasebni in tvegan kapital kot vir financiranja nista dovolj razvita, da bi podpirala inovacije in rast inovativnih in perspektivnih podjetij.
Pri katerih kazalnikih se Slovenija dobro odreže?
Kot že rečeno, pa ima Slovenija na splošno zelo veliko število bazičnih raziskav, objavljenih znanstvenih člankov ter je med vodilnimi tudi po indikatorju financiranja raziskav in razvoja glede na BDP, kar je ugotovila tudi analiza vrzeli, ki jo je leta 2020 izvedel Evropski investicijski sklad (EIF).
In kje je prostor za izboljšave?
Imamo izjemno slab kazalnik prenosa znanstvenih raziskav v gospodarstvo in monetizacijo takšnih raziskav in razvoja. Na primer, pri EIF je registriran zgolj en slovenski sklad tveganega kapitala, t.j. Enterprise Innovation Fund C.V.; v Sloveniji ni niti enega sklada tveganega kapitala, ki bi bil orientiran v področje zelo zgodnjih naložb ali prenosa tehnologij. Na področju vlaganja tveganega kapitala Slovenija zaostaja ne samo za razvitim zahodom, temveč ima zelo slabe kazalnike tudi v primerjavi z drugimi državami v regiji centralne in vzhodne Evrope. Letno povprečje vlaganj tveganega kapitala v regiji namreč znaša skoraj 20 milijonov evrov, medtem ko je povprečje v Sloveniji zgolj 3 milijone evrov letno. Povprečje severno evropskih držav denimo presega 1,25 milijarde evrov. Da bi dosegla vsaj povprečje v regiji, EIF ocenjuje vrzel v financiranju za petletno obdobje od 2020-2024 na vsaj 83,7 milijonov evrov.
EIF je opravil tudi poizvedbo med slovenskimi raziskovalno izobraževalnimi institucijami in preveril potrebe po financiranju projektov prenosa tehnologij v istem petletnem obdobju in ugotovil za 41,6 milijonov evrov potreb (»Bottom-up« pristop). Potrebe se ugotavljajo glede na predhodne izkušnje in ocene po dejanskih prenosih tehnologij, patentiranju ipd., pri čemer se torej ne upoštevajo vsi tisti projekti, ki so bili sicer izvedeni, a niso nikoli dosegli stopnje, ko bi bili lahko vsaj teoretično primerni za prenos tehnologij.
Kakšna pa je vrzel na področju financiranja start-up podjetij v Sloveniji (torej ne v fazi Proof of concept)?
Ta je še bistveno višja. Zato bo potrebno oblikovati dodatne finančne instrumente z večjim obsegom finančnih sredstev, ki bodo lahko pokrili to vrzel v prihodnje. Pri tem bo SID banka poizkušala pripraviti ustrezno obliko instrumenta in z njim prevzemati tveganja v skladu z možnim apetitom tveganj, ki jih naš poslovni model in kapital prenesejo. S tem bi lahko SID banka najbolje prispevala k rešitvi dela tega problema, ki je žal res obsežen in zahteva celovito rešitev tudi na ravni države. Kljub temu pa verjamemo, da bo novoustanovljena platforma za prenos tehnologij (Central Eastern European Technology Transfer – CEETT platform) bistveno pripomogla k začetku reševanja tega problema, vsaj z vidika potrebnih finančnih instrumentov.
Kaj prinaša oziroma je prinesel Sporazuma o vzpostavitvi regionalne platforme za prenos tehnologij (Central Eastern European Technology Transfer – CEETT platform), ki ste ga konec poletja vzpostavili SID banka, Evropski investicijski sklad (EIF) in Hrvaška banka za obnovo in razvoj (HBOR)?
Sporazum, ki smo ga konec julija letos podpisali s Hrvaško razvojno banko in Evropskim investicijskim skladom je vzpostavil prvo finančno multi nacionalno platformo, prvenstveno namenjeno financiranju raziskovalno razvojnih projektov slovenskih in hrvaških univerz, institutov in drugih javnih raziskovalno izobraževalnih institucij v njihovi najzgodnejši fazi, z namenom njihove komercializacije in prenosa v realno gospodarstvo. S tem instrumentom se bo vsaj delno naslovila vrzel manjka financiranja v raziskovalno razvojnem procesu, ki se mu mnogokrat reče »Dolina smrti«, s tem pa omogočilo dolgoročno financiranje projektov.
Projekt je edinstven predvsem zaradi treh lastnosti. Gre za prvi tovrstni instrument v tem delu Evrope. Glavna funkcija VC TT sklada je investiranje v ideje in projekte, kjer so raziskave praktično zaključene, R&D tveganje še obstaja, vendar pa se od tu dalje pojavi velika »luknja« v pripravljenosti in znanju (tako znotraj univerz, kot tudi znanstveno raziskovalnih institucij in malih podjetij), kako to spraviti do tržno sprejemljivega produkta. CEETT platforma bo financirala torej vrzel prenosa raziskovalnih dosežkov, tehnologij iz raziskovalnih institutov in univerz v podjetja ter financiranje razvoja in rasti tveganih, vendar inovativnih zagonskih podjetij, ki bodo nastali kot spin-out/off iz univerz in raziskovalnih institutov. Tehnološki transfer pogosto zajema tudi formalni transfer pravic do uporabe in komercializacije novih odkritij in inovacij na start-up podjetje – spin-off iz znanstveno raziskovalne institucije ali celo direktno na strateškega partnerja. Hkrati pa tehnološki transfer lahko vključuje tudi financiranje razvoja in raziskav, patentnega procesa, licenciranje in vse stroške, povezane z ustanovitvijo in financiranjem novega podjetja.
Druga značilnost je, da je to prvi instrument, ki vključuje čezmejno sodelovanje dveh držav: Slovenije in Hrvaške. Gre za prvo tovrstno povezovanje v Evropski uniji, s čimer Evropi dokazujemo, da lahko sodelujemo in ustvarimo skupen instrument. Ustvarjamo pilotni projekt, za katerega si želimo, da bi bil v prihodnje prepoznan kot primer dobre prakse. Sklenitev te povezave je plod dolgoletnega uspešnega sodelovanja s Hrvaško razvojno banko.
Tretjič, ta instrument nam kaže, da imamo priložnost raziskovalne aktivnosti pretvoriti v inovacije, podpreti prebojne inovacije in zanje kreirati komercialni trg, kar je ključno za povečanje konkurenčnosti te regije in Evrope kot celote. S tem instrumentom krepimo in lajšamo pot novim podjetjem od začetka, od (pred semenske) začetne faze pa vse do internacionalizacije poleg tega pa bo, upamo, pripomogel k razvoju inovativne družbe v obeh državah ter oprijemljivo dvignil dodano vrednost na zaposlenega.
Arturo Bris, eden največjih poznavalcev vzvodov konkurenčnosti na svetu, profesor financ na poslovni šoli IMD iz Lozane je pred kratkih komentiral: »Konkurenčnost pomeni ustvarjanje takšnih okoliščin v državi, da je ta lahko produktivna. Slovenija ima tu izjemen potencial, večjega kot Belgija in Španija, ki sta sicer na lestvici uvrščeni pred njo. V zelo kratkem času bi ga lahko izkoristila, če bo povezala vse deležnike v družbi.« Se z navedenim strinjate?
S komentarjem se delno lahko strinjam, vendar rešitev verjetno ni tako hitra in premočrtna kot navaja gospod Bris. Slovenija že dvajset let krepko zaostaja za evropskim povprečjem pri ustvarjanju dodane vrednosti v gospodarstvu in smo daleč za Avstrijo kot najbližjo sosedo, še zlasti pa Dansko ali Finsko s katerimi bi se morali primerjati. Približevanje najrazvitejšim državam nam doslej ni uspelo. Imamo pa nekatere izjemne, vendar nišne (predvsem izvozne in v mednarodne vertikale vpete) zgodbe o uspehu, ki pa niso dovolj, da bi popravile sliko celotnega slovenskega gospodarstva. Slovenija bi potrebovala bistveno bolj ambiciozen in agilen način izvajanja teh nalog.
Zagotovo je povezovanje deležnikov osnova za preboj na tem področju in nedvomno je povezovanje trenutno zelo pomanjkljivo. Nekatera podjetja pri razvoju redno sodelujejo z univerzami in raziskovalnimi institucijami, a gre tu bolj za osamljene primere. Da bi tovrstno sodelovanje postalo stalna praksa, mora biti rešitev sistemska. V Sloveniji imamo veliko pomanjkanje človeških virov za aktivno upravljanje projektov, ko so še v najzgodnejših fazah. Projekte je potrebno aktivno spremljati in jim pomagati, ne z namenom dodatnega nadzora, temveč z namenom trajajoče pomoči, ki presega zgolj finančne okvire in (tudi raziskovalnim ekipam) daje zaupanje v obstoj ustreznega podpornega sistema, ki bo poskrbel zanje tudi srednje in dolgoročno, da bo njihova temeljna skrb ostajala v okvirih njihovih projektov.
Poleg tega je pomanjkanje kadra nedvomno tudi posledica dolgoletnega zanemarjanja finančnega instrumentarija, zlasti v smislu upravljanja skladov tveganega kapitala in tudi pomanjkanja zares fokusnega usmerjanja tistih upravljavcev skladov tveganega kapitala, ki pa so bili, oziroma so prisotni v Sloveniji. Zato je navedena vrzel povezovanja temeljnih raziskav na univerzah in raziskovalnih institucijah s potrebami gospodarstva večja kot bi bila, v kolikor bi bil v Republiki Sloveniji vzpostavljen ustrezen finančni mehanizem za prevzemanje oziroma delitev teh tveganj med različnimi deležniki in bi bil obstoj že omenjenega novega razvojnega modela Slovenije, ki bi vse te deležnike usmerjal v isto smer. Samo tako bi lahko v Sloveniji prišli do tega, da bi imeli v naslednjih letih nekatere samoroge velikosti nad milijardo evrov kot jih imata npr. Hrvaška (Rimac in Infobip, ki imata že vrednosti okoli 2 milijard evrov) ali pa Madžarska in Srbija. Namreč ta podjetja privlačijo tako zaposlene kot investitorje in omogočajo rast dodane vrednosti ter produktivnosti, in s tem boljše življenje oziroma blaginjo prebivalstva.
Kako v tej luči ocenjujete pomen združenj kot je denimo tudi SIS EGIZ, katerega prednostna naloga je povezati Slovenijo okrog prebojnih tehnologij in doseči kritično maso gospodarstva, akademske odličnosti in ustvarjalnih sil?
SIS EGIZ in podobna združenja so ključnega pomena, saj s povezovanjem med različnimi deležniki tvorijo mreže, v katerih nastajajo nove priložnosti za organizacije, ki nameravajo v svoj razvoj vključiti nove prebojne tehnologije. S povezovanjem domačih in tujih raziskovalcev ter podjetij v vseh fazah razvoja se na državni ravni krepijo inovacijske zmogljivosti, ki posledično vplivajo na to, da podjetja dosegajo višje stopnje v verigah vrednosti ter posledično postajajo mednarodno bolj konkurenčna. Pomembno je, da omenjene deležnike povezuje tudi z gospodarskimi združenji (gospodarskimi zbornicami in drugimi združenji), s čimer doseže tudi relevantne igralce v slovenskem gospodarstvu. Vendar bi se verjetno bilo smiselno še neposredneje povezati s podjetji npr. v okviru Slovenskega podjetniškega kluba zlasti pa slovenskih Gazelah, ki vsako leto nastajajo, če bi želeli, da bi pri nas iz njih nastali prej omenjeni samorogi oz. podjetja, ki bi zrasla in se internacionalizirala na nekaj milijardne obsege poslovanja po svetu. Hkrati pa bi se tako kapital teh domačih podjetij lahko povečal tako, da bi presegal kapital podjetij v državni lasti, in s tem postal prevladujoč dejavnik v slovenskem gospodarstvu.
Kako vidite vlogo SIS EGIZ v prihodnje?
V prihodnje bi se morala vloga SIS EGIZ še okrepiti, postati vidnejša v slovenskem gospodarskem prostoru ter bolj komercialno usmerjena, s čimer bi dosegla več podjetij pa tudi pridobila večji vpliv pri odločevalcih. Nenazadnje so le-ti tisti, ki lahko in morajo poskrbeti za dokončno sistemsko ureditev problema povezovanja interesnih združenj in komercializacije inovacij v Sloveniji.
Zavedati se je potrebno, da se v poslovnem življenju pokažejo priložnosti, ki so omejenega časovnega značaja. Če nismo v stanju izkoristiti tega okna priložnosti, bomo kot podjetje ali družba močno zaostali, saj je hitrost sprememb danes izredno velika, hkrati pa se dogajajo tudi geoekonomske spremembe. Zato je potrebno, da podjetja in univerze ter tudi gospodarska in druga združenja hitro prilagodijo svoje poslovne modele tem novim razmeram. In, če jih hitro privzamemo, lahko postanemo vodilni inovatorji. In prav tu vidim ključno vlogo združenja SIS EGIZ, saj slovenska podjetja potiska v “out of the box” razmišljanje, jim odpira vrata do zelene in digitalne ekonomije doma in po svetu in krepi inovacijske zmogljivosti ter mednarodno konkurenčnost slovenskega gospodarstva in družbe. Vse to bo v naslednjem obdobju prehoda v krožno oz. trajnostno gospodarjenje, ki je nujno za preživetje človeštva, imelo še bistveno večji pomen, in v to smer bi se morala obrniti tudi vsa omenjena združenja.
V javnosti radi uporabljate izraz »Google demokracija«. Kaj natanko imate v mislih?
Google demokracija je navidezna demokracija, v kateri imajo nekateri vse informacije in vedo vse o nas, poleg tega pa te informacije prodajajo drugim, da nas lahko celo poneumljajo in na ta način še bolj obvladujejo. V taki demokraciji pride do dejstva, da so poglavitne informacije (prave in ne prave ter lažne) ne pa razumevanje teh informacij oz. znanje, zlasti pa ne modrost ter delo in etika delovanja oz. odnosov. V taki demokraciji so odnosi, ki so sicer bistveni v življenju, le navidezni in zanemarjeni, saj se reducirajo na omenjeno posredovanje pravih in ne pravih oz. lažnih informacij ter predstav in na ta način obvladovanje množic oziroma omejitev svobode posameznika. Poleg tega pa se na ta način obvladuje tudi tehnologija življenja, od prehrane do zdravja in denarja, kar posledično predstavlja moč v rokah tistih, ki obvladujejo te tehnologije.
Kakšno je vaše življenjsko vodilo?
S svojim življenjem in delovanjem oziroma delom se dotakniti čim več src ljudi in jim tako pomagati, da lažje in boljše živijo s tem, ko skupaj ustvarjamo določen napredek v tem sedanjem svetu, ter da bomo zanamcem ta sedanji svet prepustili nekoliko boljši, kot smo ga podedovali.
V kakšen svetu bi se radi zbudili?
Vsak dan se rad zbudim v sedanjem svetu, saj je ta lep in zanimiv, ter nagrajuje dobre ideje, dobro delo in pokončno držo ter dobre medsebojne odnose. Če pa me vprašate, v kakšnem svetu bi se želel zbuditi v prihodnje, je pa to nedvomno svet trajnostnega napredka in delovanja, kjer sta tako okolje kot gospodarjenje, zlasti pa etika življenja tista, ki omogočajo človeku kreativnost, dostojanstvo, svobodo in blagostanje ter seveda zdravje, oziroma življenje človeka z dušo ne pa človeka – tehnološkega robota.
[1] https://www.fm-kp.si/zalozba/ISBN/978-961-266-170-0.pdf
[2] EIF working paper 2021/70, Vo. VI, Februar 2021
Za SIS EGIZ Tonja Blatnik, iUFC – Institute for Universal Future Communications